Zgodilo se je v zadnjem letu mojega študija. Nabirala sem kreditne točke, vodila podjetje, delala v kampusu, opravljala pripravništvo pri trgovinski zbornici in počela še marsikaj drugega.
Po 40-dnevnem popolnem postu sem se v ponedeljek zjutraj oblekla, spila požirek vode in se ob šestih odpravila na telovadbo, nato pa na predavanje. Ko sem poslušala profesorja, se mi je zazdelo, kot bi me nekdo z zidakom udaril po glavi. Skočila sem s sedeža, stekla v toaletne prostore in se pogledala v ogledalo. Oči sem imela krvavo rdeče. Z meglenim vidom sem se odpeljala do klinike, avto pustila kar na ulici in stekla v ambulanto, vpijoč: “Na pomoč! Nekaj je narobe z mano,” nato pa sem izgubila zavest.
Preberite še:
Fizična vadba, ki krepi spomin in se bori proti stresu
Zdravniki na urgenci so me spraševali, ali sem pred kratkim potovala zunaj ZDA. “Ne!” sem zakričala in znova omedlela. Ko sem se zbudila, mi je zdravnik pojasnil, da sem močno dehidrirana in podhranjena in le stopničko stran od srčnega napada – moje telo je bilo tik pred tem, da mi požre mišice in grozila mi je odpoved ledvic.
Namesto da bi vse to resnično doumela in poskrbela zase, sem se zdravniku zahvalila za poročilo in nemudoma opravila enajst telefonskih klicev, da sem odpovedala sestanke in ljudem povedala, kaj se je zgodilo.
Bila sem zelo zaposlena in malodane na smrtni postelji, toda kljub temu sem bila mnenja, da moje obveznosti ne morejo počakati. Tistega dne sem si dopovedovala tri laži in še danes se zelo trudim, da bi jih obvladala.
1. Ne bo dobro opravljeno
Ko sem slišala zdravnikove napovedi, me sploh ni skrbelo, da sem skoraj umrla. Skrbelo me je, da vse, česar tisti dan nisem postorila, ne bo opravljeno. Zdelo se mi je, da zato, ker ležim v bolniški postelji in se borim za življenje, nihče ne bo sposoben izpolniti mojih obveznosti.
Laž, ki si jo pogosto dopovedujemo, pravi: “Če ne bomo sami načrtovali naslednjega družabnega dogodka, tega ne bo storil nihče drug.” Ta laž se trenutno v meni bori s tole resnico: Na svetu živi na milijarde ljudi. Vsak izmed nas lahko svetu nekaj ponudi. Sama ne morem opraviti vsega. Saj nisem Bog. Sem inštrument in igram eno melodijo v velikanski simfoniji. In skoraj vedno v ozadju igram na triangel. Nikoli nisem prva violina. Le tu in tam lahko zaigram na flavto.
Preberite še:
Ste pod stresom in preobremenjeni? Vsakodnevni trik, ki pomaga
2. Nekaj bom zamudila
Ko sem pregledovala seznam ljudi, ki jih moram poklicati, je bilo jasno, da sem preobremenjena. Po vsakem klicu, ki sem ga opravila, sem razmišljala: “Ali imam res toliko dela?” Žalostna resnica je bila, da je to držalo, kajti zelo rada sem sodelovala pri vseh stvareh. Želela sem si, da bi ljudje videli, kako sem dejavna. Bog ne daj, da bi bila ena izmed tistih študentov, ki na univerzo pridejo počet le tisto, kar je tam mišljeno: študirati in dobivati dobre ocene.
Izučilo me je, da ni nič narobe, če nisem osrednja tema pogovora, ki se nanaša na sinočnjo zabavo v kampusu. Nič ni narobe, če določene dejavnosti opustimo, da lahko poskrbimo za tiste resnično pomembne ali pa preprosto počivamo. Moj cilj je, da se ne udeležujem vseh dogodkov v strahu, da bom kaj zamudila, ampak da določene stvari namenoma izpustim, da sem lahko tam, kjer to največ šteje.
Preberite še:
Vas muči stres? Tu je molitev, ki vas bo osvobodila nepotrebnih skrbi.
3. Vse moram opraviti danes
V srednji šoli sem imela učitelja, ki je vsako uro začel z modro mislijo. Nekega dne je dejal: “Ali veste, da se vam danes ni treba poročiti?” Vsak normalen dijak ve, da se mu ni treba poročiti tisti trenutek in si tega niti ne želi. Ker pa so imeli moji sošolci v svoji sredini malce obsedeno načrtovalko porok, so odvrnili: “Res je, Nicole, danes se ti ni treba poročiti.” Bila sem namreč ena izmed tistih, ki verjamejo, da se morajo vsi poročiti ta trenutek, jaz pa bom načrtovala njihovo poroko.
Ne vem, ali je moje navdušenje izviralo iz želje, da nekoč postanem načrtovalka porok, ali pa iz globokega hrepenenja po tem, da bi bila nekoč nevesta, toda jasno je bilo, da sem obsedena s poroko. Še bolj zaskrbljujoče je bilo, da sem se hotela poročiti takoj. Ista laž se je pritihotapila tudi tistega dne, ko sem ležala v bolnišnici. Vse bi morala opraviti tisti dan, tisti teden, tisto leto, kajti če bom kaj zamudila, bo mojega življenja konec. Po “naključju” pa mi je ta laž resnično skoraj vzela življenje.
Preberite še:
Ditka: Zaradi preobremenjenosti se je vame naselila praznina, ki mi je vzela vso ustvarjalnost
Koliko ljudi med nami si vsak dan pripoveduje te laži? Če česa ne bomo storili, bo konec sveta. Če se odločimo za popoldanski počitek in se ne udeležimo javne prireditve, ne bomo “na tekočem”. Če potrebujemo spanec, če moramo jesti ali telefonirati družinskemu članu, potem to storimo. Življenje je kratko. In še krajše je, če si dopovedujemo, kako smo preveč zaposleni, da bi za trenutek sedli in ga uživali.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
15 stvari, ki jih za nečake počne najboljša teta
Preberite še:
Zakaj otroci v naši družini nimajo pametnih telefonov
Preberite še:
Filmi, ki si v letu 2019 zaslužijo vašo pozornost
