Neprestano nerganje in kritiziranje. Res tako slabo živimo?

Kritiziranje, negodovanje oziroma ustvarjanje vtisa, da je vse narobe, in iskanje krivcev za lastno nezadovoljno življenje je način shajanja, ki ga mnogi danes prevzamejo, ker ta preprosto dopušča, da so pasivni. Tako posamezniki ne prevzemajo odgovornosti za lastno življenje, ker so prepričani, da bi jim morala država zagotoviti boljše pogoje, da se jim nenehno dogajajo krivice, nihče jim ne pomaga ipd.

Velikokrat pa posledice takšnih odločitev niso le lastna apatičnost in osebnostno nazadovanje, ampak te vplivajo tudi na druge, npr. nekdo, ki je v življenju doživel zlorabo, a travmatične izkušnje ni predelal, lahko sam postane tisti, ki rani druge. Torej nikakor ne smemo zanikati teže doživetih travm, vendar pa nas to ne razbremeni odgovornosti.

Vsakdo od nas ima kakšno rano, ki nam je bila zadana v življenju, vendar pa smo odrasli odgovorni, kako bomo s temi ranami ravnali. Ali bomo dopustili, da se razbolijo, večajo in jih bomo celili le s sprenevedanjem ter se smilili sami sebi, ali pa bomo naredili vse, da se rane čim hitreje in čim bolj temeljito zacelijo, in se poskušali iz doživetega kaj naučiti.

Velikokrat opažam, da težje kot same odločitve sprejemamo posledice odločitev, npr. nekdo, ki se je ukvarjal s kriminalnimi dejanji, bi bil rad po odsluženi kazni obravnavan kot pošten človek. Vendar posledic preteklih ravnanj ni mogoče zbrisati – tudi če človek tega ne počne več, bo v družbi prepoznan kot tisti, ki se je ukvarjal s kriminalom. Ljudje okrog njega bodo nezaupljivi in v to, da bo vzpostavil zaupljive odnose, bo moral vložiti ogromno naporov, lahko bo izpostavljen nenehnemu preverjanju ipd.

Mogoče človek v določeni situaciji ne zmore ravnati preudarno, stori hudo napako, vendar posledice, ki sledijo, kličejo po sprejetju odgovornosti in nenehnem trudu, da se ta ne ponovi več.

Mama, ki je zaradi alkoholizma zanemarjala svoje otroke, si po končanem zdravljenju želi, da bi ji otroci odpustili in bi lahko zaživeli novo življenje brez spominov na preteklost. Posledic se ne da odpraviti s pritiskom na gumb, ampak nas prav te vzgajajo. Mama se bo morala izjemno potruditi, da bo zgradila mostove do otrok. Lahko, da bo zanjo najtežja preizkušnja življenja to, da jo bodo otroci ozdravljeno zavračali.

Vendar tisti, ki zmorejo v polnosti sprejeti odgovornost za svoje življenje in zdržijo tudi takšne izkušnje, lahko postanejo “boljši” ljudje.

Torej ne, ni nujno, da dandanes živimo slabše ali težje. Koliko hvaležnosti oziroma negodovanja premoremo, je odvisno od našega sprejemanja odgovornosti.

Vedno pa imamo vsaj eno trajno priložnost, in to v odnosu do Boga. Čeprav se mi od Njega oddaljimo, nas on išče in nas nikoli ne zapusti. In tako res nikoli nismo sami in imamo vedno priložnost, da postajamo bolj človeški.