Janez Gnidovec se je rodil leta 1873 v Velikem Lipovcu na Dolenjskem. V družini so bili otroci deležni trdne krščanske vzgoje in tako so kar trije bratje (Janez, Karel in Anton) postali duhovniki.
Janez je bil je zelo delaven in nadarjen za jezike. Že v otroštvu se je kazala značilna poteza njegove osebnosti – bil je strog do sebe, a blag in človeško topel do bližnjih.
Preberite še:
Nezaželen nezakonski otrok, ki je postal zgled za vse Slovence
Prva duhovniška leta
V duhovnika je bil posvečen leta 1896. Pot ga je vodila na Primorsko, kjer je bil najprej kaplan v Idriji in zatem še v Vipavi.
Od Dunaja do Šentvida
Takratni škof Anton Bonaventura Jeglič ga je poslal študirat na Dunaj, ker je potreboval profesorje za nastajajočo gimnazijo. Na Dunaju je Gnidovec končal študij jezikoslovja in filozofije.
V začetku 20. stoletja je gimnazija v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu odprla svoja vrata in Gnidovec je postal njen prvi ravnatelj. Tej ustanovi je posvetil kar 14 let svojega duhovniškega življenja. Danes se po njem imenuje tamkajšnji študentski dom. Ko je končal službo ravnatelja, se je odločil, da vstopi k lazaristom.
Preberite še:
Spoznajte prvega kardinala slovenskega rodu
Postal je škof in si izbral novo ime
Papež Pij XI. ga je leta 1924 imenoval za skopsko-prizrenskega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Za škofovsko geslo si je izbral besede apostola Pavla: “Vsem sem postal vse.” Za vzornika si je izbral svetega Frančiška Saleškega, zato se je odslej podpisoval “Janez Frančišek”.
Preberite še:
Slovenski orjak, ki je navduševal množice
Skromen in preprost
Razmere v škofiji v Makedoniji so bile težke in zahtevne. Zahtevale so škofa, ki bi bil trden v veri in goreč v ljubezni. Vse te lastnosti je Gnidovec imel. S svojim oznanjevanjem in gradnjo cerkva je uspel postaviti trdne temelje tamkajšnje Cerkve. Prošnje za pomoč so prihajale od vsepovsod in pomoči ni nikoli nikomur odrekel.
Posebnost škofa Gnidovca je bila njegova preprostost. Napori mu niso bili odveč, vedno je hodil peš, skromno oblečen, v rokah je nosil kovček. Kot takega ga oriše režiser David Sipoš v dokumentarnem filmu Pastir, kjer je škofa Gnidovca upodobil Janez E. Rus.
Blizu je bil vsem
Vsi, ki so ga poznali, so že takrat govorili, da je živi svetnik. Živel je edinost s pravoslavnimi in muslimani, kar je bilo za okolje, kjer je deloval, posebej pomembno. Prizadeval si je pomagati zlasti ljaramanom – katoličanom, ki so bili na skrivaj krščeni, v javnosti pa so se kazali kot muslimani.
Preberite še:
10 citatov matere Terezije, ki se bodo dotaknili vašega srca
Svetnica ga je imenovala svetnik
V času svojega škofovskega delovanja se je srečal z materjo Terezijo, ki je bila takrat še mlado dekle. Podpiral jo je pri njeni odločitvi, da odide v misijone, in preden je odšla v Indijo, je zanjo maševal. Leta 1974, mnogo let po Gnidovčevi smrti, je zapisala:
“Škof Gnidovec je bil svetnik. Vsi smo ga klicali s tem imenom. Ko sem odhajala v misijone, je zame maševal, me blagoslovil in rekel: ‘Dajte Jezusu vse, samo Zanj živite, bodite samo Njegova, samo Njega ljubite, samo Zanj se žrtvujte. Naj vam bo Jezus vse v vašem življenju.’ Prepričana sem, da prosi zame in da imam v njem pri Jezusu zaščitnika.”
Na poti svetništva
Na njegovo priprošnjo se še danes dogajajo čudeži. Priznanje teh čudežev je ključno, da bo nekoč imenovan za svetnika. Papež Benedikt XVI. ga je leta 2010 potrdil za svetniškega kandidata. Od tedaj naprej smemo škofa Gnidovca imenovati častitljivi Božji služabnik, kar pomeni prvi korak na poti do svetništva.
Preberite še:
Kako so duhovniki ubranili slovenski narod
Preberite še:
Trmast, neposlušen, malomaren, pa je vseeno svetnik?
Preberite še:
Skoraj neznani slovenski misijonar, ki je v ZDA postal škof
