Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

O vlogi trpeče mame – in kako smo lahko drugačne

ZMĘCZONA MATKA
Shutterstock
Deli

V življenju najbolj občudujem ljudi, ki v svoji življenjski situaciji, naj bo kakršnakoli že, zavzamejo aktivno vlogo

To so ljudje, ki sprejmejo izzive svoje poklicanosti, službe, družine, vsakdanjika, jih “zajahajo” in se potem trudijo obdržati ravnotežje “v sedlu”. Nasprotno od tega pa ne maram pasivnosti, vloge žrtve. Ta je, tako se mi zdi, bolj stvar notranje naravnanosti kot zunanjih okoliščin. Vsak bi lahko bil žrtev, če bi si to dopustil, saj življenje nikoli ni idealno. A vsak ima tudi možnosti izbire in vlogo žrtve lahko zavrnemo.

Limone ali limonada?

Poznam nekaj žensk, ki jim je življenje pripravilo presenečenja, ki jih niso pričakovale. Recimo rojstvo otroka s posebnimi potrebami. Občudujem jih, ker kljub težki situaciji niso žrtve. Same so zavestno izbrale pozicijo, v kateri sprejemajo svojo vlogo in z aktivno ljubeznijo lepšajo vsakdan sebi ter ljudem okoli sebe.

To so mame, ki namesto trpečega izraza na obrazu izražajo veselje in optimizem. To so mame, ki namesto samopomilovanja – ta gre pogosto z roko v roki z vlogo žrtve – izražajo notranjo moč in mir, ki prihaja iz sprejemanja stvari takšnih, kot so. To so mame, kot se je nekoč izrazila prijateljica, ki so “dobile limono in se odločile iz nje narediti najboljšo limonado”.

Cankarjanska mati

Vsi jo poznamo, o njej smo se učili pri slovenščini v šoli. Morda se mlajše generacije žensk nekoliko osvobajamo od tega, da bi morale igrati to vlogo, a popolnoma se ji še ne znamo odreči. Cankarjanska mama zaradi svojega nezadovoljstva širi slabo vest in zagrenjenost tudi na svoje otroke. Je trpeča mama.

S tem ne želim na noben način dajati v nič telesnega ali duševnega trpljenja, ki ga vsaka mama na nek način mora dati skozi v procesu materinstva. Tudi nočem na noben način zmanjševati pomena žrtvovanja, ki je prav tako lastno vsaki mami.

Preberite še:
Mama je vreme družine

Konec koncev se mama dá na razpolago, popolnoma, od trenutka ko v njej zraste življenje, preko obdobja majhnih otrok, ko je tam zanje in v popolni podreditvi njihovim potrebam. Vsaka mama ve, koliko skrbi, neprespanih noči, koliko trenutkov je bilo, ko se je morala odreči sebi; včasih do te mere, da je popolnoma potisnila na stran svoje osnovne potrebe, kot so spanje, hrana, odhod na stranišče in podobno.

Mučeništvo ali veselje na obrazu in v srcu?

Kljub vsemu temu, ali pa ravno zaradi tega, imamo mame možnost, da se odločimo, kako bomo živele svoje življenje. Bo to v pasivni vlogi trpeče, mučeniške mame? Ali bomo raje sprejele odločitev, da svoje življenje in vse, kar prinaša, sprejmemo in iz njega naredimo “najboljšo limonado”?

Si želimo, da si nas otroci zapomnijo po večnem nezadovoljstvu, po večno trpečem in zagrenjenem izrazu na obrazu? Ali po navdušenju, dobri volji, zadovoljstvu, pa tudi če se vrtimo okrog domačih opravkov, ki (resnici na ljubo) večino časa niso ravno višek glamurja in razburljivosti?

Nič ne izbriše trpečega izraza z obraza bolj kot urica ali dve, ki si jo vzamemo zase. To ni sebičnost (pogost argument žensk, ki so žrtve lastnega nezadovoljstva), temveč osnova, da smo potem lahko toliko bolj prisotne v družinskem življenju. Drži, otroci in mož nas potrebujejo. Drži pa tudi, da moramo vsake toliko časa dati prednost tudi sebi. Naj bo naša prisotnost v družini vesela, sproščena, lahkotna. Čim same pri sebi začutimo, da se nam na obraz začne risati trpeč izraz, pa čim prej organizirajmo urico zase, privoščimo si počitek, tek ali tortico s prijateljico.

 

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.