Pred dnevi so ji salezijanci podelili misijonski križ. Danes je Polona Dominik že v Etiopiji. Tam bo kot laiška misijonarka predvidoma ostala tri leta, a glede Afrike še zdaleč ni nepopisan list. V Keniji in Etiopiji je štiri leta že delovala kot prostovoljka.
Tokrat je v Adis Abebo, etiopijsko prestolnico, odpotovala v okviru Misijonskega središča Slovenije.
“Misijonar predstavlja državo, pomaga v imenu Slovenije. Blagoslov pomeni, da ga občestvo podpira, tako duhovno kot materialno.”
Preberite še:
“Iskati moraš lepoto, sicer v misijonih ne zdržiš”
Klic Afrike
Študirala je socialno pedagogiko, v Sloveniji delala v nevladni organizaciji in vzgojnem zavodu. Nato jo je “poklicala” Afrika.
“Videla sem, da imajo tudi revni mladi v Sloveniji veliko več kot revni v Afriki. Različne ustanove pri nas vseeno podpira država, imajo osebje. Mislila sem si, da lahko bolj koristim ljudem drugje, tam, kjer imajo manj podpore. Poleg tega nimam svojih otrok, na ta način želim dati svoj prispevek družbi.”
Deluje prav v ustanovah, kjer pomagajo otrokom, predvsem sirotam, brezdomcem, tistim iz barakarskih naselij. Njihovo življenje se je komaj začelo, a so že pristali na ulici.
“Kruto je. Žal so otroci tega življenja navajeni – spati in jesti zunaj, ne hodijo v šolo … Otroci na ulicah prosjačijo, pobirajo plastične in kovinske odpadke in jih prodajajo … Zanje dobijo nekaj centov, da si kupijo hrano.”
Preberite še:
Delo v misijonih ni “miklavževanje”
Ko “običajno” življenje ni to
Različne organizacije za pomoč takšnim tako rekoč brezdomnim otrokom se financirajo le prek dobrodelnih organizacij. Ko otroci pridejo tja, so na nek način “rešeni”. A zanje je, skozi našo perspektivo, “običajno” življenje pravzaprav “neobičajno”, niso ga navajeni.
“Ker so tako navajeni ulice, potrebujejo veliko časa, da se navadijo na primer spati na postelji. To je zame res presunljivo. Ne vedo, kako se uporablja zobno ščetko, kaj se počne z milom. Ustanov za ulične otroke je kar nekaj, vsaka ima svoj sistem. Salezijanci v Keniji imajo en način, v Etiopiji pa drugega. Vsaka ustanova se po svoje odziva na stanje v državi.”
Preberite še:
Malo za zabavo: Kaj se zgodi, ko misijonar sreča leva?
Na svojih prostovoljnih misijah je učila angleščino, nadomeščala druge učitelje, vodila različne delavnice, od pevskih do kuharskih, spremljala otroke po barakarskih naseljih, jih sprejemala v ustanove, pisala poročila za programe botrstev …
Preberite še:
“Za petdeset kilometrov z avtom porabiš en dan. Če imaš srečo”
“Tu imamo veliko preveč, tam veliko premalo”
Ravno v zvezi z vprašanjem, ali podarjeni denar res najde tiste, ki ga potrebujejo, se pri dobrodelnih organizacijah pogosto sproži kak pomislek. Polonina osebna izkušnja je pozitivna.
“Tam, kjer sem delala jaz, gre denar izključno za pomoč otrokom, ki ali nimajo staršev ali pa ti nimajo sredstev, da bi skrbeli zanje. Računi, šolske knjige, hrana … Vsak dan je treba zadovoljiti vse potrebe otrok. Verjamem pa, da se marsikje dogaja kaj drugega. Večja kot je ustanova, manj pregledno je finančno stanje.Tukaj (v Evropi, op. a.) imamo veliko preveč, tam pa veliko premalo.”
Za laiško misijonarko je transparentna poraba sredstev še posebej pomembna. Ena od njenih nalog pa bo med drugim tudi skrb za finančna in vsebinska poročila o pomoči.
Preberite še:
3 ključna vprašanja in 3 jasni odgovori papeža Frančiška
Preberite še:
“Obžalujem, da sem bila nadomestna mama”
Preberite še:
5 zdravil sv. Tomaža Akvinskega proti žalosti
