Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Zakaj starši nenehno mešamo imena svojih otrok

MOM,KIDS,MOTHERHOOD
Shutterstocks
Deli

Ne zato, ker bi bili naši možgani preobremenjeni …

“Charlotte ‒ Liam ‒ Isaac ‒ LINCOLN, obleci si plašček!”

Ta stavek izgovorim skoraj vsako jutro, z različnimi stopnjami glasnosti in neštetimi kombinacijami imen. Toda nekaj je gotovo:  vsakokrat najprej izrečem tri do štiri napačna imena, preden pridem do pravega za otroka, s katerim dejansko govorim.

Lincoln se pogosto nenadoma pojavi pred menoj, tik preden izrečem pravo ime, in smeje pove: “Jaz sem Lincoln, mamica!” Moji otroci so vajeni, da jih kličem po imenih skoraj vseh njihovih bratov in sester, ker to počnem od dne, ko so se rodili, kljub temu da sem se kot otrok zaobljubila, da svojih otrok ne bom nikoli pod nobenim, resnično nobenim pogojem poklicala z napačnim imenom.

Saj vem, vse skupaj je precej smešno. Pa niti ne dejstvo, da svoje otroke kličem z imeni enega ali drugega, temveč da sem bila mnenja, kako bo pri meni vse drugače. Kot vsakega drugega otroka z brati in sestrami, ki sem ga poznala, so v mladosti tudi mene klicali: “Hudson ‒ Jackson ‒ Micah ‒ CALAH!” Spomnim se, da sem se kot otrok pogosto spraševala, kaj je narobe z mojo materjo … zdaj, ko sem odrasla, pa ima spletni portal Quartz k sreči pravi odgovor zame: znanost pravi, da je klicanje otrok z imeni sorojencev znamenje neizmerne materinske ljubezni.

Podatke o osebi shranjujemo v miselno semantično mrežo, ki vsebuje informacije o drugih ljudeh, krajih in stvareh, povezanih s to osebo. Ko se poskušamo nečesa spomniti, se sprožijo enote v naši semantični mreži; ko je sproženih dovolj enot, povezanih z našo zamislijo, informacija doseže določen prag, ki si ga zapomnimo. S procesom  “širitve sprožanja” se lahko sprožijo tudi druge informacije, povezane s to zamislijo – kar lahko vodi do napak, če prag doseže neustrezna informacija in si jo zapomnimo, recimo ime nam ljube osebe.

Na tem miselnem zemljevidu mati pogosto med seboj povezuje svoje otroke. Ko se skuša spomniti imena svojega sina, bo prej nenamerno izbrala ime svoje hčere kakor ime sodelavca, ker so imena otrok v njeni semantični mreži tesno povezana med seboj. Z drugimi besedami, mama vas pokliče po imenu vašega sorojenca, ker vaju ima oba neizmerno rada in vaju povezuje med seboj.

Ne šalim se, resnično mi je odleglo. Raziskave celo kažejo, da nekateri v isti semantični mreži hranijo ime družinskega psa, kar pojasnjuje, zakaj sem Charlotte nekoč poklicala Folly.

Neskončno mi je odleglo, ko sem ugotovila, da pojav uporabe napačnih imen ne pomeni zgodnjih znakov alzheimerjeve bolezni ali kakšne druge oblike popolnega miselnega zloma, ki ga prinese materinstvo, kajti tudi kadar se zavestno potrudim, da bi otroke poklicala s pravimi imeni, mi ne uspe.

Ime jim je ‒ in jim vedno bo ‒ Sienna, Charlotte, Lincoln, Liam, Isaac. Pa ne zato, ker jih nimam dovolj rada, da bi jih klicala s pravim imenom, temveč zato, ker imam vse preveč rada, da bi jih hranila v ločenih semantičnih mrežah. In ko me bodo naslednjič kritizirali ter od mene pričakovali pojasnilo, jim bom povedala točno to.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.