Pozdravljeni!
Z možem sva poročena slabi dve leti. Živiva pri njegovih starših v isti hiši, sicer v lastnem gospodinjstvu. Imava pol leta starega fantka. Odkar se je rodil, so se odnosi v hiši zelo poslabšali.
Starši bi neprenehoma prihajali na obiske, v stanovanje vstopajo, ne da bi potrkali ali se v naprej najavili. Vsiljujejo nama svoje vzgojne vidike, hočejo, da vsak dan skupaj pijemo kavo, dajejo mu hrano, s katero se ne strinjava … Tašče sem se začela izogibati, ker mi gre vedno bolj na živce. Počutim se, kot da ne moremo svobodno živeti. Na vsakem koraku so navzoči z nekimi svojimi idejami.
Rada bi vsaj svoj vhod ali vsaj ključavnico. Možu pa se ne zdi tako grozno. Zdi se mu, da bo, če ji bo kaj rekel, užaljena in da bo vse samo še slabše. Meni pa je vedno bolj neznosno. Stran ne moreva, ker je samo mož v službi in najemnine ne bi zmogla. Rada bi vsaj svoj vhod in počutim se kot v kletki. Prosim vas za nasvet in hvala!
Alja
Odgovarja Andreja Poljanec, družinska terapevtka
Draga gospa Alja!
Všeč mi je, da vsiljivost in nezaupanje moževih staršev doživljate kot krivico in da tako ne želite več živeti. Jeza, ki jo čutite, je zelo dragocena, saj vam bo dala energijo, da ne boste prehitro obupali. Nevarno je le, da če jeze ne uspemo pomiriti in zanjo dobiti dobrih besed, deluje na odnose nekoliko razdiralno, drugi se te jeze lahko celo ustrašijo.
Želela bi si, da bi jo zmogli ubesediti skupaj z možem jasno, a na ranljiv način, saj je preveč žalostno in tudi naporno, da vas mož v tej stiski zmore začutiti. Dragoceno bi bilo, če bi lahko v svojem telesu prepoznali več različnih občutkov, ki vas spremljajo že pol leta, ter jim dali primerne besede.
Čutim, da pogrešate mir in družinsko intimo, da ni treba vedno gledati še na nekoga drugega, delati uslug za “ljubi mir” in se bati, kje bodo spet odkrili kakšno napako ali naredili oziroma rekli nekaj takega, kar vzbuja občutek nezaupanja in sitnobe ter nerazumevanja. Lahko rečem, da vam svoboda in mir pripadata, zato ne obupajte, ampak možu ubesedite svoje občutke, ki se ob vsem tem porajajo.
Mož se boji, da bi mamo užalil, saj se zdi, da jo je kot take navajen; da jo je moral vedno upoštevati v njeni vsiljivosti, da je imela ona vedno “svoj prav”, zato ga to ne moti toliko kot vas, saj je njemu to žal domače. Čim bolj ranljivi, jasni v izražanju in vztrajni boste, bolj vas bo tudi mož lahko začutil v iskreni stiski in hrepenenju po polnih, mirnih in lastnih močnih družinskih odnosih. Tudi on bo lahko začutil ali začel verjeti, da je to potreba, ki je normalna in nujna za edinstvenost vsake, še posebej pa mlade družine.
O teh stvareh naj s starši govori mož, ne vi, saj boste prehitro postali “črna ovca”. On je v tej hiši tisti, ki se mora naučiti pogovarjati z mamo kot odrasel sin, s svojimi potrebami in vizijami, saj ni več fantek, ki bi jo moral ubogati, ker ga bo sicer mama čustveno odrezala.
Prvi del procesa je vsekakor pogovarjanje, ne pa izogibanje in čakanje, kdaj bo bolje. Naslednji korak pa bo mogoč, ko bosta videla, ali zmorejo željo in potrebo po razmejitvah razumeti in jo spoštovati. Če tega stari starši ne bodo zmogli, je ključavnica na lastnem domu “higienski minimum”. Pri boljšem izidu razumevanja čustvene dinamike in spoštovanja razmejitev pa boste z lahkoto živeli v slogi tudi brez ključavnice, saj jo bodo nadomestile ranljive in iskrene besede.
V upanju, da boste skupaj zmogli to modrost in verjeli v milost, da bodo starši kljub svoji ranjenosti to na “stara leta” zmogli, vas lepo pozdravljam.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina, letnik 2017, št. 1.
