Ameriški časnik The Washington Post je nedavno objavil zgodbo o štirih kalifornijskih redovnicah, ki so v drugi svetovni vojni v spopadu med Japonci in Američani obtičale za sovražnikovo črto. Dve sta bili učiteljici in dve medicinski sestri. Na Salomonove otoke so prispele decembra 1940.
Za mlade ženske je bilo misijonarsko življenje nekaj novega, prvič so se soočale z neznano kulturo in niso poznale jezikov, ki so jih govorili na različnih otokih. Poleg tega so se morale naučiti, kako naj se gibljejo po džungli. Leto dni po njihovem prihodu na otoke so Japonci napadli ameriško pomorsko oporišče Pearl Harbor.
Preberite še:
Velika morišča slovenskih fantov
Japonci so hitro zasedli številne otoke na jugu Tihega oceana. Redovnice so bile že močno vpete v življenje domačinov na otoku Buka in se jim ni niti sanjalo, da želijo Japonci iz otoka narediti letalsko oporišče.
Sestra Hedda Jager je imela nalogo, da v dnevniku beleži njihove izkušnje. Ne glede na to, kakšen dan je imela, je vedno uspela zapisati sprotno dogajanje.
Preberite še:
Deset dejstev o vojnah, ki že stoletja burijo duhove
Ko so bili Japonci vedno bližje, je sestra Hedda opisala, kako se je njihovo življenje iz mirnega misijonarjenja spremenilo v pravo grozljivko. Uspele so priti do otoka Bougainville, kjer so izvedele, kako so druge misijonarje na Salomonovih otokih mučili in usmrtili.
Na otoku so bili duhovniki Marijine družbe in ker so vedeli, kakšna usoda bi doletela redovnice, če bi jih Japonci ujeli, so jih uspeli več mesecev skrivati v džungli. Na silvestrovo leta 1942 so duhovniki redovnice in 25 drugih oseb privedli na obalo Teop Harbor. Takrat so ugotovile, da bodo rešene s pomočjo podmornice.
Preberite še:
Redovnica, ki je šla z belo zastavo v Damask in evakuirala 6.500 ljudi
Na novega leta dan leta 1943 se je podmornica Nautilus v zgodnji jutranji zori zasidrala okoli 30 metrov od obale in prestrašene potnike so varno pripeljali na krov. Sestra Hedda je v dnevnik zapisala: “Ne da se opisati z besedami, kaj človek občuti do rojakov, še posebej ko je daleč stran od doma in beži pred Japonci.”
Ob koncu vojne so se vse štiri redovnice vrnile na otok Buka in nadaljevale svoje misijonarsko delo. Zadnja od njih je umrla leta 1999. Dnevnik sestre Hede je izšel v knjižni obliki z naslovom Ujete v paradižu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
4 koraki za soočanje z žalostjo in čustveno praznino
Preberite še:
Zakonca, ki poročnega darila nista odprla kar devet let
Preberite še:
Sestra Celina Hren: od pevke šansonov in misijonarke v Afriki do klarise v Turnišču
