Biti močan, to je velelnik sedanjih dniMišičnjaki iz revij so se preselili med nas, fitnes, proteini, “street work-out” in podobne reči v imenu zdravja so med nami in nam vzbujajo slabo vest. Ne onim bolj rejenim, ampak tistim, ki smo se v šoli vedno čutili majhne, ponižane, zaničevane, češ, zdaj lahko postanem drugi Peter Klepec, vsi te bodo spoštovali, ko boš z brezo z lahkoto udrihal po sovražnikih in jih pometal pred seboj.
Preberite še:
Svet novodobnega suženjstva ‒ zgodbe iz Slovenije
In res je tako. Seveda ni tako samo pri fiziki, tudi moč v besedah in moč v dejanjih, v potezah, v odločitvah šteje. Ne nazadnje od mene v teh vrsticah pričakujete nekaj močnega, kajne?
Koliko je nemočnih
Na prve petke tako kot tudi vsak drug duhovnik vsakokrat romam okoli bolnikov, vsak ponedeljek še v bolnišnico v našem kraju. Tam srečujem ljudi brez moči, ljudi, ki jih je življenje spravilo na tla. Tako podobni smo si, čeprav sem jaz mlad in zdrav, vendarle čutim nemoč pri svojem delu, veliko stvari gre po svoje, ne tako kot sem si zamislil.
Preberite še:
Molitev za boljši svet
Ene me presenetijo, za druge preprosto nimam več moči, veliko priložnosti zamudim, marsikaj v svojih odločitvah zgrešim. In ko se soočiš z vso brutalnostjo moči sveta, z mašinerijo, ki gre vsa nasproti tvojemu delu, ko vidiš, da pred njim s svojo krhko in nerodno besedico nimaš nobene šanse, kaj naj? Se ne počutiš kot popolnoma nepotrebna, ničvredna smet?
Naredim, kar zmorem
Velikokrat se na večer znajdem pred oknom, ko zrem na bližnjo cesto, preštevam maloštevilne avtomobile in v mislih mi brni: “Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli,” (Lk 5,5). Vem, tam zunaj je še vsa nemoč staršev, učiteljev in vzgojiteljev današnjega časa, ki izpira mreže, gleda njihovo praznino in si misli enako.
Ko se srečujem z bolniki, ki jim ne morem pomagati, nemočen z nemočnimi spoznavam, da je vse, kar lahko naredim, to, da sem tam, da ne grem proč, čeprav bi lahko šel, da ostajam tam tak, kot sem, tudi s svojim molkom, če nimam drugega. To je moja največja moč, verjetno tudi največ, kar lahko naredim kot duhovnik, kot vzgojitelj, kot človek. Grem, nemočen, za njim (Lk 5,11): naredim, kar moram in kar morem, in potem prepustim svoje prazne mreže. Ker Bog deluje predvsem tam, kjer je človekova nemoč.
Preberite še:
Kako lahko čuječnost izboljša naše življenje?
Poslušajte, kako glasno kričijo splavljeni otroci, pa nedolžno umorjeni, poglejte, koliko slabe vesti prebudijo bolni in ostareli, ki jih vlačimo na obrobja mest, poglejte, kako zelo se bojimo mrtvih, ki jih upepeljujemo, poglejte, koliko energije se potroši za to, da bi utišali resnico, pa boste videli, kako veliko moč ima nemoč. Nemočni ljudje zato nismo odpad sveta. Smo vhod Boga v naš svet, ki ga potrebuje bolj kot kdajkoli. Ampak samo, ko smo nemočni …
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, št. 6.
Preberite še:
Ko v resničnostnem šovu pristane vera: Duhovnik bo spovedoval in delil obhajilo
Preberite še:
“V naši družini je beseda oprosti ves čas v obtoku in ko jo izrečemo, mislimo resno”
Preberite še:
Boš moja krstna botra?
