Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Prlekija ‒ majhna dežela velikih Slovencev

PRLEKIJA
Deli

V drugi polovici 19. stoletja je pomemben dejavnik v slovenski narodni zgodovini postala dežela med Muro in Dravo

Od 16. stoletja oziroma od protestantizma naprej sta imeli glavno vlogo v slovenskem narodnem razvoju dve osrednji slovenski pokrajini – Gorenjska in Dolenjska. A v 19. stoletju, še zlasti v drugi polovici tega stoletja, pa so v vrh slovenskega narodnega gibanja vse bolj stopali narodni buditelji z Vzhodne Štajerske oziroma iz Prlekije.

O Prlekiji

Prlekija je dobila ime po Prlekih, ti pa so dobili ime po svoji narečni besedi prle oziroma prvle (prej v knjižni slovenščini). Prlekija, če upoštevamo občine, ki dandanes sestavljajo Lokalno akcijsko skupino Prlekija, obsega ozemlje Apač, Gornje Radgone, Križevcev, Ljutomera, Radencev, Razkrižja, Svetega Jurija ob Ščavnici in Veržeja. Za prestolnico Prlekije velja Ljutomer. V narečjeslovju poznamo prleško narečje, pri čemer je treba omeniti, da se meje tega narečja ne ujemajo z zgoraj opisanimi mejami Prlekije. Del prleškega narečja sta tako tudi Ptuj in del ozemlja na desni strani Drave ter Ormož in Središče ob Dravi. Na severnem delu zgoraj omenjene Prlekije (na primer Gornja Radgona in Radenci), pa prebivalci govorijo slovenskogoriško narečje.

Dolenjec Trubar in Prlek Vramec

Prlekija, še zlasti Spodnja Prlekija vzhodno od črte Ormož-Ljutomer-Cven, je bila zaradi svoje obmejne lege zelo povezana s sosednjo Ogrsko in kajkavsko govorečimi kraji na drugi strani meje. Ko so protestanti na čelu z Dolenjcem Primožem Trubarjem (1508‒1586) vzpostavljali slovenski knjižni jezik, je v Ormožu rojeni duhovnik Anton Vramec (1538‒1587), ki je več let delal in živel v Zagrebu in Varaždinu, leta 1578 napisal zgodovinsko delo Kronika vezda znovič spravljena kratka slovenskim jezikom (sl. Kratka kronika zdaj znova napisana v slovenskem jeziku). Knjiga, ki je bila namenjena vernikom zagrebške škofije, je napisana v jeziku, ki ga sedaj označujemo za kajkavsko hrvaščino, v Vramčevem času pa je imel oznako slovenski jezik.

Za Prleke oziroma Vzhodne Štajerce, to je prebivalce vzhodnega dela slovenske Štajerske, je bil v izobraževalnem smislu pomemben kajkavsko govoreči Varaždin, kjer je od leta 1636 delovala jezuitska gimnazija. V drugi polovici 18. stoletja je sekavska (graška) škofija celo želela na Vzhodnem Štajerskem uveljaviti kajkavščino. Tako je bil leta 1758 objavljen katekizem v kajkavščini.

Spodleteli poskus pohrvatenja Prlekov

A poskus pohrvatenja ni uspel, saj so poznejše izdaje katekizma (leta 1762, 1777 in 1783) kajkavščino vse bolj nadomeščale s štajersko slovenščino. V skoraj istem času je na drugi strani Mure, v Prekmurju, kajkavščino, ki jo je med Slovenci med Muro in Rabo širila zagrebška škofija, izpodrinila prekmurska slovenščina.

Tako kot se je v Prekmurju kot znak odpora proti vsiljevanju kajkavščine rodil prekmurski knjižni jezik, se je na Vzhodnem Štajerskem oblikovala vzhodnoštajerska različica slovenskega knjižnega jezika. Začetnik vzhodnoštajerskega knjižnega jezika je bil Ljutomerčan Leopold Volkmer (1741‒1816), čigar oče je bil priseljeni poljski čevljar, mama pa domačinka Marija Ana Ebenreich.

Leta 1824 je slovnico vzhodnoštajerske slovenščine z naslovom Lehrbuch der windischen Sprache (sl. Slovnica slovenskega jezika) izdal Peter Dajnko (1787‒1873), ki se je rodil v vasi Črešnjevci pri Gornji Radgoni.

ANTON KURT | CC BY-SA 4.0
Peter Dajnko

Stanko Vraz in Fran Miklošič

V prvi polovici 19. stoletja, ko se je oblikovalo slovensko narodnopolitično gibanje (vodilno vlogo v njem so imeli predvsem Gorenjci), se je začelo navezovanje stikov med Prleki in osrednjimi Slovenci oziroma Kranjci. Ne vedno najbolj uspešno, kar nam kaže zgodba Stanka Vraza (1810‒1851), ki se je kot Jakob Fras ali Frass rodil v vasi Cerovec pri Ljutomeru. Tudi zato, ker mu v Krajnski čbelici niso hoteli objaviti v prleškem narečju napisanih pesmi, se je rahločutni pesnik leta 1837 odločil, da bo odslej pisal le v ilirščini (srbohrvaščini).

Odpad od slovenstva in sprejetje ilirizma (to je ideja o stapljanju južnoslovanskih narodov v en tako imenovani ilirski narod, ki bi pisal in govoril v srbohrvaščini), je razočaral in razjezil Vrazovega rojaka Frana Miklošiča (1813‒1891), ki se je rodil nedaleč stran od Cerovca, v vasi Radomerščak.

FRAN MIKLOŠIČ
PD
Fran Miklošič

Enotni slovenski knjižni jezik

Miklošič je postal varovanec jezikoslovca Jerneja Kopitarja (1780‒1844) in je v drugi polovici 19. stoletja udejanil načrt svojega mentorja. Združil je kranjsko (osrednjo) različico slovenskega knjižnega jezika z vzhodnoštajersko različico slovenskega knjižnega jezika. Slovenci smo tako dobili enoten knjižni jezik od Tržaškega zaliva do reke Mure. Po prvi svetovni vojni se je ta knjižni jezik uveljavil tudi v Prekmurju.

Prleki oziroma Vzhodni Štajerci so začeli v drugi polovici 19. stoletja, ko so se povezali z dolenjskimi mladoslovenci (Fran Levstik, Josip Jurčič in Josip Stritar), vse bolj narekovati ritem slovenskemu narodnopolitičnemu gibanju. Razmah taborskega gibanja (1868‒1871) se je tako začel prav v Prlekiji. Prvi tabor je bil namreč 9. avgusta 1868 v Ljutomeru. Eden glavnih govornikov na taborih je bil narodni buditelj Božidar Raič (1827‒1886), čigar pravo ime je bilo Matija Reich in se je rodil v vasi Žvab pri Ormožu.

Prvi slovenski kranjski deželni glavar

Prlek je bil tudi v Radoslavcih pri Ljutomeru rojeni Radoslav Razlag (1826‒1880). Ta je bil leta 1865 kot prvi Slovenec izvoljen v štajerski deželni zbor, leta 1871 pa ga je avstrijska vlada kot prvega Slovenca imenovala za kranjskega deželnega glavarja.

Iz Prlekije je bil tudi Ivan Dečko (1859‒1908), ki se je rodil v Središču ob Dravi (v tem kraju se je leta 1774 rodil tudi narodni buditelj in pesnik Štefan Modrinjak). Pozneje se je Dečko preselil v Celje in je bil v drugi drugi polovici 19. stoletja glavni voditelj spodnještajerskih Slovencev.

Voditelj slovenskega naroda

A nobenem Prleku v politiki ni uspelo to, kar je uspelo Antonu Korošcu (1872‒1940) iz Biserjan pri Svetem Juriju ob Ščavnici. Stopil je namreč na sam vrh slovenskega političnega Olimpa in bil med letoma 1917 in 1940 slovenski politik številka ena in voditelj slovenskega naroda.

ANTON KOROŠEC
PD
Anton Korošec

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.