Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Multipla skleroza v mladosti: “Spoznavam novo sebe”

valentina kovacic
OSEBNI ARHIV
Deli

Z Valentino Kovačič smo se pogovarjali o njenem življenju in o izzivih, ki jih prinese takšna diagnoza

Valentina Kovačič je 25-letna vzgojiteljica predšolskih otrok. Njen prosti čas večinoma prežema glasba. V dijaškem in študentskem obdobju je bila celo desetletje dejavna pri oratoriju na Brezovici. Nekaj let ga je tudi vodila, kar jo je najbolj izpolnjevalo. Še vedno odkriva in pili številne svoje in talente drugih. Z možem, ki ji stoji ob strani, sta si ustvarila življenje na Verdu pri Vrhniki. Obkrožena sta s pozitivnimi ljudmi  in iz njih črpata moč za premagovanje vsakdanjih izzivov, ki jih ni malo, saj ima Valentina že od 15. leta multiplo sklerozo.

Kako se v svetu, ki povzdiguje zgolj odlično, lepo in popolno ali vsaj največji približek temu, spoprijemate s pomislekom “kaj bodo rekli drugi”?
Včasih me muči to vprašanje, da. Večkrat moram na primer na stranišče. To sem pred svojo poroko povedala tudi duhovniku, ki naju je poročil. Dejal je: “Ni problema, če boš morala iti, bomo ta čas zmolili en rožni venec.” (smeh)

Pred tremi leti se mi je zgodil “zagon” bolezni, torej poslabšanje. Prehoditi nisem mogla niti desetih metrov. Nogo sem napol vlekla za seboj. Ko sem prehodila deset metrov od doma do križišča, sem bila navdušena nad svojo močjo in vztrajnostjo. Ni mi bilo mar, kaj si ob tem mislijo ljudje na prometni ulici.

Ponosna sem na vsak manjši napredek. Pred kratkim smo šli z otroki na izlet na Planino nad Vrhniko. Ni visoko, ampak ko smo prišli na vrh, sem bila verjetno jaz najbolj ponosna na ta dosežek.

valentina kovacic
OSEBNI ARHIV

Kako vas je bolezen naučila poslušati vaše telo?
Svoje telo ves čas opazujem. Če v nogah začutim toploto, je to znak, da gre za zgornjo mejo utrujenosti. Zato se moram ustaviti. V vrtcu, kjer delam, to pomeni, da ne bomo hodili na kake dolge sprehode, ampak se bomo na primer bolj zadrževali na igriščih. Ko se tako zaustavim, preprečujem tako imenovane zagone oziroma poslabšanja bolezni.

V nekem obdobju življenja sem bila popolnoma “naspidirana”: oratoriji, petje v treh zborih, bobni, glasbena šola, mladinski verouk, župnijski pastoralni svet, izleti … Med tednom me ni bilo nič doma. A če sem precenila, da sem preveč utrujena, sem vodjem sporočila, da me pač ne bo. Vedno so to odločitev vsi spoštovali in razumeli.

“Še zdaj mi marsikdo, ko mu omenim, da imam multiplo sklerozo, ne more verjeti. Delujem kot vsi ostali. Tudi zdravi ljudje se po nekaj kilometrih utrudijo.”

Česa ne morete delati, a bi radi?
Ni je stvari, ki bi si je res želela, a je ne bi zmogla. Šla sem tudi smučat. (nasmešek) Rolati se učim na novo, saj imam težave z ravnotežjem. Zdaj me sestra drži, rolava skupaj, presrečna sem že po enem krogu. Po poslabšanju me je bilo strah, da ne bom mogla nikoli več teči. Ampak poleti sem tekla deset metrov, nato nekaj časa hodila. In spet in spet.

A pretekla sem ves krog, tri kilometre in pol. Ne smeš si postaviti slike v glavo, kakšen moraš biti. Če ne morem prehoditi desetih kilometrov, jih pač pet. Počutim se, kot da sem spet postavljena na začetek. Voljo imam, videla pa bom, do kje bom prišla. Spoznavam novo sebe, kje so moje meje, kaj lahko dosežem.

valentina kovacic
OSEBNI ARHIV

Kako polnite svoje akumulatorje pozitivnosti?
Lani ob poroki sva dobila za darilo misli za vsak dan, ki vključujejo tudi svetopisemske citate. Večkrat ko kaj prebereš, bolj to ozavestiš. Pišem tudi dnevnik hvaležnosti. Sicer nisem najbolj pridna. Kak večer preprosto padem v posteljo in mi ne uspe.

Če bi pokukali v vaš dnevnik, bi ugotovili, da …
… sem hvaležna za prijatelje in moža, ki mi ne glede na vse vselej stojijo ob strani. Marsikateri prijatelj ali prijateljica me pokliče in potoži, da se mu je zgodilo to in to. Odvrnem mu, da naj pogleda z druge strani, na primer, kaj slabega se mu ni zgodilo, a bi se lahko. Z nehvaležnostjo se spopadam tudi sama, a me moj mož ljubeče opomni, kaj in predvsem koga vse imava in svet je spet za odtenek lepši.

Kako pa so vas sprejeli sodelavci v vrtcu?
Dobro me poznajo, vsi vedo za mojo diagnozo, saj sem tam opravljala prakso. Ne mislijo, da sem nesposobna, ampak mi pomagajo. Imam zelo razumevajoče sodelavce.

Otroci pa zaradi mene niso nikakor prikrajšani za gibanje. Ne hodimo vsak dan na dolge sprehode, ampak dejavnosti prilagodimo. Se pa soočanja s službenimi izzivi in prilagajanjem lastni bolezni še učim.

valentina kovacic
OSEBNI ARHIV

Vas otroci sprašujejo o vašem stanju?
Ne. Zato, ker ne sedim. Le po določenem številu prehojenih kilometrov začnem težje dvigovati nogo. Otroci tega niti ne opazijo, ker se na primer tedaj ustavim in komu zavežem vezalko. Noga se mora za nekaj minut spočiti, nato pa lahko grem naprej. Nečakinja in nečak pa na primer nista najbolj razumela situacije, ko sem imela poslabšanja in nisem mogla hoditi na sprehode.

Pogrešate oratorij?
Pogrešam ravno ne, saj na zaključno sveto mašo vedno pridem, da spet začutim “tistega” duha, ko igram kitaro. Ponosna sem na to, kakšna ekipa se je vzpostavila. Ni mi žal, ker me ni več zraven, saj se počutim nekako izpolnjeno. Svoje sem že dala. Najbolj sem se našla v voditeljski vlogi. Velik izziv mi je bil usmerjati mlajše in biti hkrati zgled.

Glasba vas nenehno obkroža.
Najbolj vztrajam s kitaro, igram jo tudi pri otroškem zboru, pa tudi poučujem. Bobni so za zdaj še pokriti z rjuho. Ni še bilo časa zanje. Vztrajam pa še pri dveh zborih.

Kljub diagnozi se ne predam kar tako, všeč so mi življenje in izzivi, ki prihajajo. Veselim se vsakega novega dne, saj vem, da imam možnost za rast in razvijanje svojih talentov. Otroci v službi me nehote silijo, da grem naprej.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.