Hrepenenje po povezanosti ter odnosu z drugim je nekaj najbolj temeljnega v človeškem delovanju. Odnose brezpogojno potrebujemo. Ko posameznik na eni strani zapušča primarno družino, rahlja stik z očetom in materjo, na drugi strani že išče nov odnos. Med temi odnosi ima prav posebno mesto zakonski odnos – odnos med možem in ženo.
Preberite še:
7 znakov, ki kažejo, da smo zaljubljeni
V preteklih desetletjih je relacijske strokovnjake pogosto zaposlovalo vprašanje, po kakšnem ključu si izbiramo drug drugega, po kakšni logiki se fant zaljubi v točno določeno dekle in obratno. Je to zavedna ali nezavedna odločitev? Koliko na to vplivajo starši, vzgoja, vrednote in cilji posameznika ter čemu je namenjen zakonski odnos, če ne zgolj ohranjanju človeškega rodu? Spraševali so se, ali si izberemo nekoga, ki je podoben našim staršem, ali mora biti njihovo nasprotje?
Nezavedni “odtisi” staršev
Prav gotovo na izbiro zakonca močno vplivajo starši. Posameznik nezavedno hrepeni po nečem, kar mu je poznano, domače, kar je doživel v primarni družini. Ugotovili so, da ima velik vpliv na to, kar je za posameznika privlačno, to, kar mu je že bilo poznano. Romantična izbira je v veliki meri odvisna od najglobljih temeljnih občutij, izkušenj ter oblike odnosov z očetom in materjo.
Teh t. i. “odtisov” ali nezavednih podob ne moremo izbrisati iz naše psihične strukture. Tako se bosta dva zaljubila na podlagi podobnih “odtisov”, čeprav se jih ne zavedata. Pogosto sta si zakonca značajsko različna, a ju povezujejo podobna najgloblja psihobiološka stanja. Ta stanja so osnova privlačnosti. Razumemo jih kot vezivo v odnosu in so globlja od kognitivnih funkcij.
Preberite še:
Kaj lahko storimo za srečo svojih otrok?
Kraj zdravljenja
Razumljivo je, da v odnosu iščemo pozitivna doživetja, in verjetno je tudi razumljivo, da pretekla pozitivna doživetja v posameznikovi zgodovini soodločajo pri izbiri sozakonca. Morda pa je manj pričakovano, da so pri tem močnejša pretekla negativna ali manjkajoča doživetja. Tukaj se srečamo z namenom in smislom zakonskega odnosa – z zdravilno ali zakramentalno vlogo tega odnosa. To pomeni, da je intimni zakonski odnos prostor za celjenje in razreševanje najbolj bolečih vsebin iz preteklosti. Zato se zaljubita in povežeta dva, ki sta na podoben način ranjena.
Pesimistični pogled na to dinamiko je teza, da se poročimo z osebo, s katero najlaže poustvarimo največjo nočno moro, pozitivni pogled pa, da si izberemo osebo, s katero bomo najbolje razrešili stare zaplete. Pri tem pa je treba upoštevati psihološko zakonitost: preden se bo zgodilo nekaj novega, je potrebno, žal, dostikrat ponoviti staro.
Preberite še:
Prosim, pred poroko pozdravi svoje rane!
To lahko ponazorimo s parom, kjer sta bila oba v otroštvu zanemarjena, spregledana in se v zakonskem odnosu srečujeta z občutji žalosti in odvečnosti. Če razumemo odnos kot zakrament, kot prostor, kjer se bosta njuni telesi in psihični strukturi očistili najbolj bolečih vsebin, in če razumemo, da se to lahko dogaja le v najgloblji medsebojni povezanosti, potem je razumljivo, da je srečanje s primarnimi bolečimi čustvi neizogibno. Je pa od njiju odvisno, ali sta se pripravljena soočiti s temi vsebinami in z vprašanjem, kaj je njiju pripeljalo skupaj, kaj pogrešata in kaj sta pripravljena narediti drug za drugega. Zdravilnost se namreč začne v odpiranju drugega drugemu.
Projekcije v zaljubljenosti in v zakonu
Če želim razumeti, zakaj dva prideta skupaj, je dobro razumeti vlogo mehanizma projiciranja nezavednih vsebin v drugega. Ko se dva zaljubita, projicirata drug v drugega odcepljene in potlačene dele sebe. Ona doživlja njega še močnejšega in on njo še nežnejšo. Drug v drugega projicirata to, kar sama ne smeta biti – ona močna, on pa nežen. Neizbežno je, da se bo enkrat ta idealizirana slika porušila, ker so projekcije zameglile realen pogled.
Preberite še:
Kako na novo zastaviti in izboljšati zakonsko življenje?
Ob tem je treba razumeti, da človeška psiha teži k temu, da bi se znebila potlačenih vsebin (od tod dinamika iskanja grešnega kozla ali neprestano iskanje krivca – če se temu želimo izogniti, ne smemo tlačiti stvari, temveč se moramo z njimi soočiti). Tako zaljubljenost razumemo kot nezavedno izbiro partnerja, ki se ujema s potlačenimi in razcepljenimi deli osebnosti in je pripravljen te potlačene vsebine drugega sprejeti ter izraziti, zaradi česar potem prvemu tega ni treba več nositi.
Neodrešenost v zakonu
Ženska, ki je čustveno odrezala travmatično izkušnjo iz otroštva (kognitivno se je morda spomni), se zaljubi v agresivnega moškega ter vanj nezavedno sprojicira potlačeni agresivni del sebe. On pa je potlačil pri sebi ranljivi in nemočni del sebe, ki ga sedaj projicira vanjo. Ker je tak par izjemno močno (sicer negativno) afektivno zvezan in komplementaren, gresta težko narazen, četudi zelo trpita. Dokler ne prideta do uvida v to dinamiko, v lastne boleče vsebine, ki bi jima pomagala razširiti prostor svobodnega delovanja, je v tem odnosu težko govoriti o zdravilnih ali zakramentalnih vsebinah, čemur pa je zakonski odnos namenjen.
Preberite še:
Kako se (učinkoviteje) prepirati s partnerjem
Dokler se to ne zgodi, ostajata talca lastnih ponotranjenih nezavednih konfliktov ter se ukvarjata z drugim, kar je izjemen obrambni mehanizem pred srečanjem z lastnimi bolečimi vsebinami. Tovrstno preusmeritev pozornosti predstavlja žena, ki je bila doma premalo ljubljena, sedaj pa jo mož zavrača. Življenje ob tem možu ji omogoča, da se ji ni potrebno soočati z izvorno bolečino – s tem, da je neljubljenost njena primarna rana in bistveni del njene psihične strukture.
Preberite še:
Sam Jezus nam je dal to molitev za spreobrnjenje prijatelja ali družinskega člana
Paradoksalno pri tem je dejstvo, da bolj ko posameznik zanika pretekle boleče vsebine, bolj nehote živi v preteklosti in ima preteklost moč nad njim. V zakonskem odnosu se ta dinamika kaže tako, da bolj ko zakonec potrebuje tlačenje določene boleče vsebine, večjo potrebo ima po partnerju, ki ta čutenja izrazi. Če je moža prizadela prevara enega izmed staršev, pa se s tem ne želi soočati, ob sebi “potrebuje” ženo, ki to izraža (ga vara). Od tod odgovor na vprašanje, zakaj si izbere “neprimerno” partnerko: ker je potem ona lahko vedno dežurni krivec za njegovo nesrečo in se mu hkrati ni treba soočiti z lastnimi bolečimi vsebinami. V smislu – bolje zunanji sovražnik kot notranji.
Odrešenost v zakonu
Navedeni primeri niso za zbujanje pesimizma. Prej nasprotno. Dejstvo, da imamo danes uvid in razlago za tovrstno bolečo dinamiko, nam odpira vrata, kako iz nje čim prej iziti ali jo omejiti. Če smo na začetku omenili, da je zaljubljenost nezavedna izbira, na koncu poudarimo, naj bo pa odločitev za odnos, za poroko zavestna odločitev. Če dva ne vesta, zakaj sta se zaljubila, pa je dobro, da vesta, zakaj in na kakšen način vztrajata drug ob drugem.
Zakramentalnost njunega odnosa se skriva v zavestni odločitvi, da bosta drug drugemu pomagala k zdravljenju – da se ne bosta prepustila kompulzivnemu ponavljanju nerazrešenih razdiralnih vsebin.
Bolj ko spoznavamo, da smo na eni strani ujeti v hrepenenje po prijetnih in pozitivnih izkustvih, na drugi pa v hrepenenje po odpiranju primarnih, najglobljih občutij, ki so na začetku boleča, bolj je jasno, da pri tem potrebujemo milost. Sicer smo obsojeni, da bomo živeli v preteklosti namesto v sedanjosti ter zgrešili smisel, da bi dva ustvarjala ali vstopila v “novo zavezo”.
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje. Avtor prispevka: Drago Jerebic
Preberite še:
“Vsak večer si vzameva trenutek zase in drug drugemu poveva, za kaj sva hvaležna”
Preberite še:
Zakaj nekomu več pomeni pohvala kot dragoceno darilo?
Preberite še:
5 nasvetov za boljši spanec
