Pred letom dni mu je zdravnik rekel, da ima raka. Spoznal je, da je to avantura in priložnost za evangelizacijo in služenje v bolnišnici.
Si se ustrašil, ko si izvedel za diagnozo? Si si mislil: “O Bog, nekaj ti je ušlo z vajeti! Zakaj jaz? Ali si me zapustil?”
Ko sem bil prvič pri onkologu, sem občutil popoln mir. Tja sem odšel v prepričanju, da je Jezus z menoj, in si govoril: “Pišuka, dogaja se!” Pomislil sem, da me hoče morda Bog videti pred svojim prestolom. Potem pa sem spoznal, da mogoče vendarle ne. (smeh)
Ko je iz laboratorija prišla potrditev, da gre za folikularni limfom, sem dognal, da ne gre za zelo resno stanje. Ves čas nisem niti za trenutek pomislil: “Bog, zakaj jaz?” Bil sem prepričan, da je z menoj krasni, čudoviti, neobičajni ata Bog, ki me vsak dan nosi na svojih rokah.
Preberite še:
Skoraj 25 let ob strani nepokretni ženi: “Nikoli nisem razmišljal, da bi živel drugače”
Si imel vedno tako vero?
Ne, včasih sem bil povsem brez vere. Bil sem vzgojen v tradicionalno katoliški družini. Pri štirinajstih letih pa sem se navdušil nad metalno glasbo, začel sem zahajati na koncerte in nehal hoditi v cerkev. Začel sem sovražiti vse, kar je povezano s krščanstvom. Nosil sem suknjiče z narobe obrnjenimi križi. Nekoč smo celo na koncertu pili poceni vino iz keliha, ki ga je kolega ukradel iz cerkve.
Kdaj je prišlo do preloma?
Nekoč mi je sestrična posodila zgoščenko krščanske metalne skupine 2Tm 2,3. Vsakič, ko sem jo poslušal in slišal besede o Jezusu in ljubezni, sem občutil sovraštvo. Začel sem se spraševati, zakaj – ker Boga ni, bi mi moralo biti vseeno.
Preberite še:
6 priprošnjikov za ozdravljenje bolezni
Nekega dne, ko sem poslušal ta CD, se je nekaj v meni zlomilo in padel sem na kolena. Začel sem moliti polomljen očenaš. Občutil sem, kako se me dotika ljubezen, kakršne v življenju nisem doživel. Jokal sem morda štiri ure. Takrat sem bil prepričan, da je to Bog, ki je blizu, ki me ljubi in me ne obsoja ter mi je odpustil vse, v čemer sem se naslajal – od protikrščanskih koncertov do alkohola, poživil in pornografije.
Nekaj dni pozneje sem šel k spovedi in obhajilu. Tako se je začela moja pustolovščina z Jezusom, ki je trajala približno tri leta. Hodil sem na duhovne vaje, pomagal sem invalidom.
Pozneje sem spet zabredel. Kockal sem, padel sem v depresijo in nevrozo. Zagonil sem kup denarja na avtomatih. Takrat sem doživel največjo “smrt” v svojem življenju.
Preberite še:
Kako je smrt dojemala 11-letna deklica z rakom v zadnjem stadiju
Kaj ti je pomagalo, da si vstal?
Šel sem v letovišče Wiatraki na evangelizacijski tabor. Tam sem doživel neobičajno slavljenje Boga prek glasbe. Srce v meni je spet zagorelo. Neobičajno me je zažejalo po Bogu. Veš, težko je na kratko povedati o sedmih letih spreobračanja …
Hodil sem na karizmatična srečanja, spoznal sem ljudi, ki so molili za ozdravljenje v Jezusovem imenu. To me je navdušilo. Odkar sem molil v jezikih, sem poveličeval Boga, iz meseca v mesec so izginjale moje bolezni in njihovi simptomi na duši in telesu. Bog me je ozdravil nevroze, odvisnosti od iger na srečo, nečistosti.
Ta proces spreminjanja, zdravljenja tvoje duše in telesa te je pripeljal do službe molitve za ozdravljenje. Na cesti ustavljaš ljudi, npr. tiste na berglah, in jim praviš: “Verujem, da Jezus ozdravlja, ali lahko molim za vas?”
Točno tako. Ko na lastne oči vidim, kako nekdo začne hoditi brez bergel ali pravi, da ga ne boli več, ali se mu povrne sluh, vidim delovanje Božje moči. Služim, ker ljudje hrepenijo po ozdravljenju. Prva oseba pa, ki ji je toliko do našega ozdravljenja, je naš čudoviti, izredni ati Bog.
O Bogu govoriš z nežnostjo – ati.
Da, ker mi je blizu kot oseba, s katero imam lahko odnos.
Preberite še:
Kako se je John Wayne na smrtni postelji spreobrnil v krščanstvo
Kako gradiš to povezavo?
Jezusa prejemam v evharistiji, z njim se srečujem v molitvi med štirimi stenami, ko nihče ne vidi. Vendar tudi v slavljenju. Osredotočim se Nanj in ga počastim – ko grem skozi težave ali ko življenje poteka mirno in brez težav.
To je verjetno najtežje – zahvaljevati se Bogu in ga hvaliti, ko nastopi kriza.
Tega sem se naučil, ko sem bil na dnu. Bog mi je nato dal moč, da vstanem. Ko ga slavim, se ne osredotočam nase. Ne vstopam v pomilovanje. Ko je Peter hodil po vodi in gledal na Jezusa – je hodil po vodi. Ko pa je postal pozoren na močan veter, je njegova vera zakolebala in padel je v jezero.
Ko sva se pred nekaj leti srečala, je bila prva stvar, o kateri si govoril, kako zelo te ljubi Bog. Rad govoriš o tem. Zdaj, v bolezni, oddajaš v živo na Facebooku, da imaš limfom, da imaš kemoterapije, Bog pa je v vsem tem … čudovit.
Zdi se mi, da me je Bog poklical na evangelizacijo. Ko ljubiš Jezusa in občutiš njegovo ljubezen na izreden način, tega ne moreš zadržati zase.
Preberite še:
Mlada mamica izgubila bitko z rakom. To je njena zgodba.
Ne moreš se zadržati niti v bolnišnici. Povej, kako si oznanil veselo novico medicinski sestri.
Prilepila mi je iglo in vprašala, ali lahko za trenutek odložim svoj mobilni telefon. Povedal sem ji: “Veste, pišem na Facebooku o tem, kako grem skozi to bolezen, o čudovitem Bogu in o stvareh, ki jih je naredil.”
Rekla je: “Mislim, da sem daleč od takšnih stvari.” Jaz pa sem povedal: “Pred 13 leti sem bil tudi sam daleč, vendar sem izkusil Božjo ljubezen. Hotel sem vam reči, da On hrepeni po vas in je v vas zaljubljen.”
Ob neki drugi priložnosti sem v operacijski dvorani sedel na fotelj in rekel sestri, ki mi je jemala kri: “Oprostite, kako ste kaj?” Odgovorila je: “Zanič, s hrbtenico imam težave.” Vedel sem, da je to mojih pet minut. Povedal sem ji o tem, kako Bog ozdravlja. Strinjala se je z molitvijo. Čez nekaj trenutkov je rekla: “Občutim toploto.” Rekel sem: “Prihaja Sveti Duh, ki vas zdaj ozdravlja.”
Šlo je za precej spektakularno ozdravljenje, zdravnik pa je ugotovil, da z medicinskega vidika ni bilo razloga za to.
V bolnišnični restavraciji sem molil za dekle, ki je imela v nogah 15 kilogram vode. Ogromna oteklina, odrevenela stopala, koža je razpokala … Zdravniki so rekli: “Te otekline ne morejo uplahniti ali pa največ en kilogram na dan …” Po molitvi se je vse v štirih dneh vrnilo v normalno stanje. Zdravnik je rekel: “Ali ste prepričani, da ste toliko tehtali? Morda se je pokvarila tehtnica? To je nemogoče.”
Te situacije so mi pokazale, kako preprosto je v bolnišnici oznanjati evangelij. Pomislil sem: “Vidiš, Jezus, tri leta sem sanjal, da bi molil za bolnike na onkologiji – tukaj sem! V malo drugačnih okoliščinah, ampak sem.” (smeh)
Preberite še:
Sveti André Bessette naj bi v svojem življenju ozdravil več kot 10.000 ljudi
Pozitivno razmišljanje, vredno občudovanja!
Včasih se počutim slabše, vendar sem se odločil, da se med kemoterapijo ne bom počutil kot žrtev.
Kaj bi svetoval bolnim ljudem, ki nimajo takega stališča, ki niso življenjsko ogroženi. Tudi takim, ki sicer hrepenijo po Bogu, vendar nimajo tega občutka njegove navzočnosti in ljubezni.
Sveti Duh bo vedno odgovarjal na lakoto. Zadostuje, da izrečete svojo molitev: “Bog, če je to res, kar pravi ta fant, da ljubiš brezpogojno in mi ni treba zaslužiti ljubezni, potem tudi jaz to hočem.”
Druga stvar je, da nas greh loči od Boga. Bog nas greha očiščuje v zakramentu sprave in tako nas približa k sebi. To je vredno uporabljati.
Če ima kdo raka ali je prizadet zaradi druge resne bolezni – bi ga povabil k sveti maši in molitvi za ozdravljenje?
Spodbujam vas in želim povedati, da lahko bolezen preživite na zmagovit način. Ker Jezus poleg zdravljenja tudi podpira naše bolezni. Kar bi še vedno lahko svetoval, je uporaba zakramentov, prebiranje Svetega pisma in čaščenje Boga ter zahvaljevanje ne glede na življenjske okoliščine.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Miha Rus.
Preberite še:
Diagnoza rak le tri mesece po porodu: “Bolezen je prinesla več dobrega kot slabega”
Preberite še:
“Tesnobnost drugi težko razumejo”
Preberite še:
Hotel ga je ubiti, odšel je spreobrnjen
