Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

V cerkvi sva otroke vedno imela v naročju

CHILD IN CHURCH
Deli

Obiskovanje maše z majhnimi otroki je eden največjih izzivov pri verski vzgoji

“Vzgoja otrok je podobna žvečenju trdih kamnov,” pravi ljudska modrost z drugega konca sveta. To seveda ne pomeni, da je ves trud pri vzgoji zaman. Če smo vztrajni, dosledni in odločni ter dodamo še veliko ljubezni, ki je temelj vsega, potem se sčasoma zmehčajo tudi najtrši kamni.

Majhni otroci in maša

Eden največjih izzivov pri verski vzgoji otrok je obiskovanje maše. Poznamo dve skrajnosti. Za nekatere starše je krotenje otrok med mašo tako stresno, da jih prva leta puščajo doma. Nekateri pa so nasprotno prepričani, da njihovi princi in princeske slavijo Boga tudi s kričanjem in tekanjem po cerkvi, zato so neskončno užaljeni, če gre drugim to na živce.

Midva sva se tega izziva lotila nekoliko drugače. K maši sva hodila skupaj z otroki tudi, ko so bili še čisto majhni. To se nama je zdelo povsem samoumevno. Ob tem nama je bilo jasno tudi, da ne smemo motiti drugih. Spravljanje bližnjega ob živce ni dejanje ljubezni.

Dve osnovni pravili

Ko so bili otroci v najbolj nemirnem in kričavem obdobju, torej ko so shodili in začeli govoriti, sva se pri maši držala dveh osnovnih pravil. Prvič: vedno smo šli sedet v prve klopi, da so dobro videli dogajanje ob oltarju. Kretnje duhovnika, plapolanje plamenov na svečah, premikanje ministrantov in bralcev beril je bilo veliko bolj zanimivo kot hrbet dva metra visokega orjaka, ki bi ga morali gledati v sedemnajsti klopi.

Preberite še:
“Ta trapasta maša”

Drugo pravilo pa je bilo, da sva imela otroke v cerkvi vedno v naročju. Za nobeno ceno jih nisva spustila na tla. Ko so se po petnajstih ali dvajsetih minutah naveličali dogajanja ob oltarju in so postali nemirni, sva jih poskušala še za kakšno minuto zamotiti z igračko ali igro prstov (nikoli nismo prinašali velikih igrač, steklenice s pijačo in hrane).

Ko tudi to ni več pomagalo in se je napovedoval koncert kričanja in joka, pa sem brez odlašanja vstal ter šel k stranskemu oltarju ali v bližino izhoda. Tam sem z otrokom v naročju (to menda za očeta ni prenaporno?) počasi hodil gor in dol. Dva ali tri korake naprej in potem nazaj. Sprememba okolja in enakomerno premikanje sta otroka navadno tako pomirila, da je kmalu zaspal. Tiho in počasno sprehajanje drugih ni motilo. Iz tega, da otrok v mojem naročju zanesljivo zaspi najpozneje do obhajila, smo se celo šalili.

Brez zganjanja hrupa

Najini štirje otroci so po značaju precej različni. Vsi so živahni, a se znajo tudi umiriti. Morda zato, ker žena ne hodi v službo in je bila v otroštvu ves čas z njimi. To se je poznalo povsod: na obiskih, v trgovini, pri maši in pozneje v šoli.

Med mašo so bili otroci le izjemoma tako glasni in nemirni, da sem moral z njimi iz cerkve. Tam sem se držal enakega pravila kot znotraj: sprehodila sva se naokrog, nisem pa ga spustil na tla. Ko bi to naredil prvič, bi bilo vse izgubljeno. Otrok bi namreč dojel, da bo dosegel svoje, če bo dovolj glasen. Tako pa hrup ni zalegel. In ker se ga ni splačalo zganjati, ga ni bilo.

Vsako obdobje mine

Nemirno in kričavo obdobje je hitro in brez stresa prešlo. Otrokom se je kmalu zdelo nadvse imenitno, da so lahko sedeli v klopi sami – seveda med nama. Tam nekje okrog vstopa v šolo je prišlo tudi obdobje, ko so se med mašo hudo dolgočasili. Takrat jih ob delavnikih nisva silila v cerkev, ob nedeljah pa seveda ni bilo popuščanja. In je tudi to obdobje prešlo.

Danes so vsi trije fantje, najstarejši je že srednješolec, navdušeni ministranti. Naša najmlajša, ki je tudi že nekaj let šolarka, pa med mašo še vedno rada zleze v moje naročje. Z ženo ne veva, ali bodo najini otroci v odrasli dobi ohranili vero. Za to se bodo morali še precej potruditi. Veva pa, da sva jim v prvih letih skupnega obiskovanja maše vcepila nekaj koristnih spoznanj za življenje: da se svet ne vrti okoli njih, da je treba upoštevati tudi druge in da je treba včasih malo potrpeti.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Andrej Praznik
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več