“Probleme na seksualnem področju ima zelo veliko ljudi, ampak to je tabu tema, o kateri se v javnosti ne pogovarjamo,” menita sogovornika, ki želita ostati anonimna, zato ju bomo imenovali Andreja in Matic. Oba sta v procesu zdravljenja od pornografije malo več kot eno leto, pomoč pa sta poiskala v skupini Anonimni seksaholiki.
Preberite še:
Zasvojenost s seksualnostjo: “Zelo pomembno je, v kakšnem okolju odraščamo”
Matic se je s pornografijo srečal pri 13 letih, a poudarja, da se je vse začelo že veliko prej. Deviantne spolne izkušnje je imel že v vrtcu. Pornografija je bila pozneje zanj samo novo odkritje. Začetki Andrejine zasvojenosti segajo v njeno 21. leto, ko je v nekem trenutku svojega življenja začela telovaditi, pri tem pa je doživljala orgazme. To jo je pripeljalo do tega, da je začela o zadevah brati in jih namerno iskati.
Kateri so bili prvi znaki, prek katerih sta ugotovila, da sta zasvojena?
Matic: Pri meni je bilo tako, da sem bil prej zasvojen z drogami. Ko sem to nehal, je v ospredje prišla ta nova droga, poželenje. Deloval sem podobno, tudi takrat ko mi ni več dajala občutka sreče, zadovoljstva, ampak me je puščala v negativnih občutjih. Spoznal sem, da je kakovost mojega življenja veliko slabša.
Preberite še:
“Pornografija uporablja lepoto, da nas ujame, nato pa iznakazi naš pravi jaz”
Andreja: Sama sem precej hitro spoznala, da nekaj ni v redu. Najprej sem postala zasvojena s tem, da sem ves čas telovadila in telovadila in v tem iskala orgazme. Obenem pa so po moji glavi krožile destruktivne misli. Takoj sem si poiskala terapevta. A ko sem terapevtki, pri kateri sem bila, govorila, da imam težave na tem področju, tega ni dojela in me je celo spodbujala v smeri, naj še malo raziščem.
Načeloma me je bilo spolnosti strah. Prej sem vse, kar je bilo povezano s tem, vedno blokirala. Pornografija je bila zame stvar, ki je nisem želela gledati in tudi nisem imela nobene potrebe po tem, da bi to počela. To namreč ni stvar, ki bi jo v samem začetku iskala.
So bili kakšni posebni trenutki povezani z vašim počutjem, ki so vaju napeljali na to?
Andreja: Nisem prepričana, ali je bil ves čas prisoten kakšen tipičen vzorec, ampak pornografijo sem iskala predvsem takrat, ko sem bila prestrašena, ko mi je bilo dolgčas. Vedno sem imela s tem težavo, ko sem se učila, ko sem morala dlje časa sedeti za knjigo in biti zbrana. Predvsem sem pornografijo uporabljala, da sem zbežala pred svojimi čustvi in svojim notranjim svetom.
Preberite še:
6 zvezdnikov, ki so se javno izrekli proti pornografiji
Matic: Sam sem se v to zatekal, ko sem se počutil osamljenega, v stresnih situacijah, ko me je bilo strah ali sem bil utrujen. Tudi ko sem bil dlje časa lačen ali sem imel težave v odnosih. Na drugi strani pa se mi je to dogajalo tudi takrat, ko je bilo prisotno eno veliko veselje, vznemirjenost in trenutki, ki so povzročali veliko adrenalina.
Kako je to vplivalo na vajine odnose z drugimi, tako z družino, prijatelji, z dekletom oziroma fantom?
Matic: Jaz sem se zelo zapiral vase. Ni mi bilo do povezovanja z drugimi, ker sta bila prisotna krivda in sram. Težko sem deloval v odnosih, ker sem se zaradi tega, kar sem počel, počutil nevrednega. Bil sem tudi nesproščen. Večkrat sem imel občutek, da ljudje vidijo, kaj se dogaja z menoj. Na odnosih z bližnjimi se to še toliko bolj pokaže. Nekako so tudi čustvene vezi močnejše in drugi hitreje začutijo, če jih prerežeš. Zmanjšalo se je zanimanje za druge. Zasvojenost je iz mene napravila “ljubezenskega invalida”.
Andreja: Pri meni pa je bilo dvoplastno. Vsekakor se je to na odnosih poznalo. Če ne drugega, sem namesto tega, da bi doma naredila stvari, ki bi jih bilo treba, sedela v svoji sobi in se izživljala.
Sicer pa sem bila že od malega zaprte narave. Drugim nisem govorila, kaj se z mano dogaja. Ta zasvojenost me je nekako prisilila iti iz te izolacije. Ko se je to začelo dogajati, sem staršem takoj povedala, da imam probleme. Srečo imam, da imam krasne starše in sem vedela, da jih bo, preden se bodo zgražali, najprej skrbelo zame.
Preberite še:
4 razlogi, zakaj bi se v zvezi morali izogibati pornografiji
Šele po kakšnem letu, odkar sem v skupini, pa sem se zares odprla. Ampak mislim, da mi je to, da sem se lahko odprla pred starši, še prej pa tudi pred najbližjimi prijatelji, pomagalo, da sem sploh lahko sprejela svoj položaj, kakršen je, si priznala stvari take, kot so, in si poiskala pomoč. Brez tega ne bi zmogla, saj sem bila zaprta v svoj svet in me je bilo strah in sram same sebe.
Veliko bolj kot pred drugimi pa sem se zaprla pred sabo, doživela sem veliko razočaranje in bolečino, da sem padla tja, kamor si nikakor ne bi mislila. Imela sem vzvišen pogled nad sabo in nad drugimi. To me je kar dotolklo.
Začne se verjetno zelo nedolžno, ko si misliš “samo to pogledam, saj ne bo nič” … Kako sta postopala naprej?
Andreja: Zame je bilo tako: nikoli prej nisem gledala pornografije, tako da sem najprej poiskala vse stvari naokrog, izseke iz kakšnih filmov … Ampak sem potrebovala vedno več in mi te zadeve niso bile dovolj. V pornografiji sem iskala specifične stvari in noben posnetek temu ni ustrezal. To iskanje me je popeljalo vedno globlje v pornografijo.
Preberite še:
Ja kaj pa je narobe s pornografijo?
Matic: Se strinjam, naša bolezen je progresivna. Tudi če sem si mislil, da ne bom kršil zastavljenih meja, sem šel vedno dlje. Erotični telefoni, erotične igrače, nakupovanje prek spleta, samo da bi dobil nekaj, kar zadene bolj kakor prej. Hvala Bogu, da sem bil še pravi čas obvarovan tega, da bi klical prostitutke in se zapletal v afere z ženskami. Imel pa sem želje, da bi to storil.
Kdaj sta dosegla dno in si rekla, da je dovolj in morata nekaj spremeniti poiskati pomoč?
Andreja: Dno je prišlo precej na začetku, v roku kakšnih dveh mesecev, ko sem videla, da se trudim nehati, pa ne gre. Že takrat sem se odločila, da bom poiskala pomoč. Da sem prišla v skupino Anonimni seksaholiki, sem potrebovala kakšno leto. Sem me je usmerila druga terapevtka. V vsem tem času je moja pripravljenost, da ponižno poslušam, kaj imajo drugi, ki imajo izkušnje, povedati, rasla. Sicer sem nagnjena k temu, da vse stvari delam tako, kot se meni zdi najbolje, a moje najboljše razmišljanje me je pripeljalo do moje zasvojenosti.
Matic: Prvo dno sem doživel, ko sem bil že tako odvisen, da si nisem mogel pomagati. Nisem več videl rešitve, videl sem, da trpi odnos z dekletom, da je moje življenje brez nekega cilja. Ves čas sem se vrtel v začaranem krogu. Drugo dno sem pa doživel, ko sem bil že v skupnosti, ko mi je spodrsnilo. V bistvu sem se ustrašil, ker sem videl, kako si želim prestaviti eno od meja.
Kako se je spremenil pogled na telo v času vajine zasvojenosti in kakšen je danes, ko se zdravita?
Matic: Telo je bilo zame predmet moje zadovoljitve in mojih fantazij. Težko sem videl za telesom osebo. Danes imam včasih še vedno težave z objektiviziranjem. Še posebej v poletnem času mi je težko hoditi po ulici, težko mi je biti na plaži ali pa se zgolj voziti na avtobusu. Na srečo pa mi program daje orodja, da se lažje soočam z vsem tem, da mi ni potrebno iti po sprehodu v parku gledat pornografijo in se samozadovoljevat.
Program mi je pokazal, da sem pred poželenjem, ki je sila v ozadju objektiviziranja, in drugimi oblikami izživljanja nemočen. Da lahko skušnjavo premagam samo tako, da priznam nemoč, predam svojo pravico po poželenju Bogu in pokličem nekoga, ki mu lahko zaupam situacijo. Tako se počasi zdravi tudi moj pogled na telo. Sedaj lahko za telesom opazim tudi osebo.
Preberite še:
Samozadovoljevanje je čustvena prevara
Andreja: Včasih sem, ko je bil kakšen prizor po televiziji, gledala stran, ker sem vedela, da se mi take podobe hitro vtisnejo v možgane. Na splošno pa nisem imela problemov, ko sem gledala ljudi. Medtem ko sedaj zelo hitro dobim kakšno seksualno asociacijo tudi tam, kjer jih v izhodišču ni. S tem, ko se čistim, ko sem nekaj časa seksualno trezna, se tudi moji možgani umirjajo.
Vidim, da odkar sem gledala pornografijo, nikoli ne bo enako, kot je bilo prej. Ko pride skušnjava, da bi nekoga objektivizirala, gledam stran ali pogledam v kakšen drug del telesa, karkoli že. Ko človek prestopi meje in dobi izkušnje, ga to zaznamuje. Mi, ki imamo zasvojenost, se moramo s tem naučiti živeti. Moramo se naučiti, kako ne gledati na ljudi kot na objekte, ampak kot na osebe. Zato tudi obiskujemo program, kjer se to učimo.
Sedaj je to vajin vsakodnevni boj, ki ne bo končan enkrat za vselej. Kako vztrajati?
Andreja: Kdor hoče vztrajati v boju, mora najprej priti dovolj nizko, da ga bo tako bolelo, da si ne bo več želel tja. Mislim, da je to edina motivacija, ki je dovolj dobra, da v tem vztrajaš. Zasvojenost je močna zadeva in zasvojeni smo precej slepi sami zase. Zelo hitro najdemo izgovore za svoje početje, vsaka zadeva je dobra, da v njej najdemo opravičilo. Moramo priti do dna, do neke točke obupa, ko uvidimo, da ali se bomo vztrajno trudili za treznost ali pa nas bo ta zasvojenost popolnoma uničila.
Če se znajdeta v stiski, ko sta že na tisti meji, da bi spet padla, kako se prepričata v nasprotno?
Andreja: Ne pustiva si priti do te meje. Sama sem se, odkar sem v skupini, naučila, da to ni hipna ideja, češ, izživljajmo se. Mogoče na začetku. Takrat mi pomaga, da si ponavljam, da ne bom umrla, če se ne bom izživljala, in da si poiščem dovolj močno distrakcijo (npr. pomagam prijatelju pri kakem opravilu).
Ampak sčasoma se pokaže, da se pred izživljanjem v meni odvije proces. Najprej pride nek sprožilec in potem začnem razmišljati v tej smeri. Če “se ujamem” na začetku, ko dobim misel za izživljanje, mi program ponuja več različnih stvari, ki jih lahko naredim. Ena stvar je, da to misel predam Bogu in ga prosim, da me obvaruje, druga stvar je, da pokličem nekoga od članov in mu povem, o čem razmišljam. To, da se izoliramo pred drugimi, je ena od najbolj zastrupljajočih stvari.
Preberite še:
Zakaj se bojimo dotikov?
Matic: Zasvojenost in skušnjave ne marajo svetlobe, to pomeni, da je zame najbolj nevarno, če jih držim samo zase, če za njih ne povem nikomur drugemu. Ko sem že tako daleč na meji izživljanja, pomeni, da sem skušnjavi že na začetku pustil prosto pot ali pa sem se začel z njo boriti, kar pa vedno samo se poveča hlepenje in zelo zelo malo verjetno je, da bom ustavil proces, ki se je zagnal v meni.
Andreja: Tretja star, ki nam pomaga, da se obrnemo iz sebe, je, da pomislimo na nekoga, za katerega bi lahko storili eno dobro stvar. Kajti poželenje in ljubezen sta si dve nasprotni stvari. Če bomo naredili neko dejanje ljubezni, potem bo poželenje šlo. Ker oboje hkrati ne more sobivati.
Kakšen je vajin nasvet vsem, ki trpijo za to zasvojenostjo, a ne najdejo pravega izhoda?
Andreja: Dobro je, da ljudje vedo, da v tem problemu niso sami. Ko sem o tem spregovorila s kakšno prijateljico, sem na drugi strani doživela presenečenje, pa tudi olajšanje, da o tem lahko tudi ona spregovori. Velikokrat si mislimo: “Ojoj, kakšni smo, to ni normalno.” Ampak dejstva moramo vzeti taka, kot so. Če imam problem, si moram poiskati pomoč. Zakaj bi se sami borili in uničevali z eno stvarjo, za katero vidimo, da nam ne gre, če pa so tukaj ljudje, ki nam lahko ponudijo rešitev. Sama vidim, da je, odkar se zdravim v skupini, moje življenje absolutno veliko bolj prijetno, kot je bilo prej.
Matic: Tudi mi smo trpeli, ampak smo na srečo našli rešitev v tem programu, ki je odprt za vse, ki si želijo boljšega življenja.
Preberite še:
Rojena v časih, ko smo popravili
Preberite še:
Spreobrnjeni metalec na onkologiji. Na terapiji moli in evangelizira v bolnišnici
Preberite še:
Zaradi česa zakon ni le uspešen, ampak je tudi zelo srečen?
