Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Kako so Kranjci in Štajerci dosegli zgodovinski kompromis

Ljubljana in Maribor
MIRAN REBREC | CC BY 3.0; ANDREJ JAKOBČIČ | CC BY 3.0
Ljubljana in Maribor
Deli

Slovenski knjižni jezik, kot ga poznamo danes, je sinteza med kranjskim oziroma osrednjeslovenskim in vzhodnoštajerskim knjižnim jezikom

Razvoj slovenskega knjižnega jezika se je začel v 16. stoletju z Dolenjcem Primožem Trubarjem. Na njegov knjižni jezik, ki je temeljil na dolenjščini in ljubljanščini, so pozneje vplivali še trije protestanti: Vipavec Sebastijan Krelj ter Dolenjca Jurij Dalmatin (prvi prevajalec Svetega pisma v slovenščino) in Adam Bohorič.

Preberite še: Zakaj smo Slovenci starodaven narod

Če so protestanti v 16. stoletju težili k enotnemu slovenskemu knjižnemu jeziku, pa so v 18. stoletju nastale kar štiri pokrajinske različice slovenskega knjižnega jezika.

Kranjski in koroški knjižni jezik

Bosonogi menih iz Ljubljane Marko Pohlin, ki je leta 1768 izdal Kranjsko gramatiko, je želel izključno kranjski jezik, ki bi se razvijal v smeri ljubljanščine oziroma gorenjščine. Gorenjski odtenek ima tudi jezik drugega prevoda Svetega pisma v slovenščino, ki sta ga s sodelavci med letoma 1784 in 1802 opravila Jurij Japelj in Blaž Kumerdej.

Preberite še: To je bosonogi menih, ki je sprožil slovenski narodni preporod

Na drugi strani je severno od Karavank jezuit Ožbalt Gutsman leta 1777 izdal slovnico slovenskega knjižnega jezika, leta 1789 pa slovensko-nemški slovar, ki sta temeljila na koroški slovenščini. Pozneje se je koroški knjižni jezik približeval kranjskemu. Nastal je osrednji slovenski knjižni jezik, ki je bil obogaten s koroškimi besedami in oblikami.

Vzhodnoštajerski in prekmurski knjižni jezik

Dve različici knjižnega slovenskega jezika pa sta nastali tudi na vzhodnem robu slovenskega narodnega prostora – na vzhodnem Štajerskem, to je območju Prlekije in Slovenskih goric, in v Prekmurju. Med Slovenci med Muro in Dravo se je tako na koncu 18. in začetku 19. stoletja uveljavil knjižni jezik na podlagi tamkajšnjega narečja. Začetnik vzhodnoštajerskega knjižnega jezika je bil Ljutomerčan Leopold Volkmer.

Preberite še: To so starodavne besede izginulega ljudstva, ki živijo v slovenščini

Še prej, leta 1715, je med Slovenci med Muro in Rabo, kjer je bil dolgo v Cerkvi pri obredih v uporabi kajkavski jezik (južni del Prekmurja je do leta 1777 cerkveno spadal pod zagrebško škofijo), nastal prekmurski knjižni jezik, ki je do konca 18. stoletja v Prekmurju izpodrinil kajkavščino.

Kopitar želi enotni knjižni jezik

Nalogo, da vse pokrajinske različice slovenskega jezika združi v enoten vseslovenski knjižni jezik, si je v začetku 19. stoletja zadal Jernej Kopitar. Njegov knjižni jezik je temeljil na kranjski oziroma gorenjsko-dolenjski podlagi, a je bil odprt tudi do drugih narečij.

Preberite še: Slovenski genij, ki je spremenil evropsko zgodovino

Leta 1809 mu je v roke prišel prevod Nove zaveze v prekmurski knjižni jezik (Nouvi zakon), ki ga je naredil Štefan Küzmič. Kopitar je bil navdušen nad prevodom. Takrat so se tudi v osrednji slovenščini začele uveljavljati prekmurske oblike, kot so beroč, rekoč in stopivši.

Med poenotenjem in varovanjem posebnosti

Osrednji slovenski knjižni jezik (tudi kranjski ali kranjsko-koroški knjižni jezik) se je v prvi polovici 19. stoletja poleg Kranjske in Primorske uveljavil tudi na Koroškem in med zahodnimi Štajerci, to je Slovenci, ki so živeli v celjskem okrožju (slovenski del Štajerske je bil razdeljen na celjsko in mariborsko okrožje).

Bolj trd oreh so bili vzhodni Štajerci. Bilo je nekaj poskusov približevanja (na primer poskus štajerskega slovničarja Antona Murka s svojo slovnico leta 1832), hkrati pa so nekateri stali trdno na pokrajinskih okopih, na primer vzhodni Štajerec Peter Dajnko s svojo leta 1824 izdano slovensko slovnico in Dolenjec Franc Metelko s svojo slovensko slovnico iz leta 1825, ki je temeljila na dolenjščini.

Miklošičevo poenotenje

Poenotenje je uspelo Kopitarjevemu učencu Franu Miklošiču med letoma 1850 in 1865. Zaradi svoje jezikoslovne avtoritete mu je uspelo streti vse pokrajinske pomisleke in narediti sintezo osrednjeslovenskega in vzhodnoštajerskega knjižnega jezika.

Preberite še: Slovenski genij, ki ga je slavil ves svet

Vseslovenski knjižni jezik je uveljavljal v prevodih državnega zakonika (prevajalca iz nemščine v slovenščino sta bila Miklošič in Matej Cigale) in v slovenskih berilih za šolarje, ki jih je pisal in urejal med letoma 1853 in 1881. Njegovi privrženci so njegove predloge uveljavljali tudi v časopisih. Slednjič je tudi Janez Bleiweis leta 1853 uvedel Miklošičeve nove oblike v svoje Novice.

Čemu se odpovejo Kranjci

Poglejmo na kratko, kakšna je bila Miklošičeva sinteza. Kranjci oziroma osrednji Slovenci so se med drugim odpovedali oblikam oziroma končnicam -iga (lepiga, dobriga), ki so jih zamenjale štajerske in tudi koroške oblike (lepega, dobrega). Namesto kranjskega superlativa nar- (narboljši), se je uveljavil štajerski naj- (najboljši). Kranjski de je zamenjal da.

Na primer: rekel sem, da naj pride. Ni se več pisal e za polglasnik pri besedah tipa vrt in rdeč. Namesto vert, perst ali erdeč torej vrt, prst, rdeč.

Preberite še: Kako so Gorenjci in Dolenjci tekmovali za prevlado

Čemu se odpovejo Štajerci

In čemu so se odpovedali vzhodni Štajerci? Namesto sklanjanja tipa Gregor, Gregora se sprejeli osrednjeslovensko Gregor, Gregorja. Namesto oblik vido ali vida se je uveljavil videl (to obliko je uporabljal že Dajnko). Na primer: vzhodnoštajersko “sem/sen vido Gregora”, zdaj “sem videl Gregorja”.

Med drugim so se odpovedali tudi oblikam gnes/dnes, gnar (danes, denar), vüra, vüho, düša (ura, uho, duša), dug, vuk, puno (dolg, volk, polno), obrnoti, dvignoti (obrniti, dvigniti), den, ves in meša (dan, vas, maša). Tako Štajerci kot tudi Gorenjci in Korošci pa so se odpovedali soglasniškemu sklopu š, ki ga je nadomestil (dolenjski) šč: trešči namesto treši, dvorišče namesto dvoriše.

Vseslovenski knjižni jezik se je po prvi svetovni vojni uveljavil tudi v Prekmurju.

 

Preberite še: “Tesnobnost drugi težko razumejo”

Preberite še: Svet skozi očala mam, žen, prijateljic

Preberite še: Tabu tema: pornografija. “Zasvojenost je iz mene napravila ljubezenskega invalida”

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.