Zjutraj sem se zbudila z željo, da bi se stisnila k možu, pa se nisem, ker tudi on ni tega storil pretekli večer. Kaj pa zdaj?Po srečanju zakonske skupine, ki se dobiva pri nas doma, sva se ob pospravljanju in sodelovanju z možem najprej skupaj veselila občutka, da je bilo vredno. Kako lepo in pozitivno ta srečanja vplivajo na naju, čeprav sva poročena že več kot 40 let, saj zakonski odnos nikoli ni tako popoln, da ne bi več potreboval izboljšav.
In ta večer je to spet potrdil. Ko sem vprašala moža, ali greva skupaj v posteljo, se je njemu zdelo, da je še čisto prezgodaj. On je namreč izrazito večerni tip, jaz pa izrazito jutranji. Tako se nama pri tako “majhni stvari” velikokrat zalomi. In sem šla sama v posteljo.
Preberite še:
10 resnic o zakonu, o katerih nihče ne govori
Potem sem načrtno preiskovala svoje srce, da bi videla, kam stvari peljejo, če jih ne ustavimo pri izvoru. Zjutraj sem se zbudila z željo, da bi se stisnila k možu, pa se nisem, ker tudi on ni tega storil pretekli večer.
Aha, tu je torej past, sem pomislila, in imenuje se maščevanje. Huda beseda, ki bi se ji najraje izmuznila, češ, jaz pa res nisem maščevalna. O, pa kako! In če ne bi bila pozorna, bi me moja grešna narava, ki tako podtalno deluje v nas, odpeljala na pot odtujenosti. Če je on grešil, bom pa še jaz! Če je on prizadel mene, imam vso pravico, da tudi jaz njega.
Preberite še:
Zaradi česa zakon ni le uspešen, ampak je tudi zelo srečen?
Resnica pa je, da moj greh, če se “nacepi” na moževega, nikoli ne reši nastale situacije. Kvečjemu jo poslabša in naju pahne v obtožbe in odtujenost. Prav o tem smo se pogovarjali pretekli večer na zakonski skupini. Odtujenost pa ni po Božjem načrtu, pa tudi po mojem ne.
Danes me “resetira” Markov evangelij: “Kajti od znotraj, iz srca prihajajo ljudem hudobne misli,” (Mr 7,21). Torej ni moj mož vsega kriv? Grešna sem jaz in grešen je on. Naučila sem se, da stvari rešiva le, če jaz priznam svoj greh, mož pa svojega. Ko torej svoj greh priznam, tokrat je šlo za mojo maščevalno nastrojenost, spodbudim moža, ki je moder mož, da mi odpusti in me tudi sam prosi odpuščanja.
Preberite še:
“V trenutkih, ko ne gre vse po načrtih, najbolj pomaga pogovor z možem”
Spet se objameva in greva skupaj naprej. Ob vsem tem vidim, kako me Božja beseda, odpuščanje in objemi resetirajo, nama vrnejo upanje in zaupanje v najino edinost.
Takšnih in podobnih primerov je med nami veliko, pa ne le med zakonci, ampak v vseh naših odnosih. O tem, koliko zamer se skriva v naših srcih in kam z njimi, pa naslednjič.
Blog je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina, 3. marca 2019.
Preberite še:
Z družino bratu pomagal premagati raka: “On je pravi borec, zmagovalec”
Preberite še:
Zakaj v postnem času v liturgiji ni slave in aleluje
Preberite še:
7 nasvetov za lažje shajanje z nekom, ki kar ne preneha govoriti
