Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Ko te neverni hrust šapastih dlani prosi za molitev

PIXABAY
Deli

Pred nekaj leti je bilo ...

Prijatelj, igralski kolega, in njegova žena sta pričakovala otroka. Prišlo je do zapletov. Drobno detece, deklica, se je rodila v petem mesecu. Ali je bilo že v šestem? Ne vem več. Vsekakor je bilo prezgodaj.

Velika prošnja za molitev

Prijatelj, igralski kolega … neveren … me je prosil za molitev. “Ti imaš ‘veze’ tam gor!” mi je rekel, ko je skušal zadržati solze. Ko te kdo prosi, da prosiš pomoči od Tistega, v katerega sam ne verjame, veš, da je na robu. Na dnu. In moliš. Molila je vsa naša družina. Vsi otroci. Vseh šest.

Zdravniki mali deklici niso dali upanja. “Pridi se poslovit!” mi je rekel, ko je skušal zadržati solze. In sem prišel. Da sem preživel pretresljivo popoldne na oddelku za nedonošenčke. Kot v sanjah. V enih čudnih nebesih … s tistimi drobnimi, nemočnimi angelčki … v blagi tišini, kjer aparati dihajo in bijejo namesto pljučk in srčkov.

Bog, prisoten v človeški nemoči

Prijatelj, igralski kolega, hrust velikih šapastih dlani, je previjal svojo angelsko hčerkico s preveliko glavo in premajhnim in premalo močnim telescem … s tako nenavadno, nezemeljsko nežnostjo, med blagim popevanjem uspavanke … nežnejše od angelskega dihljaja. Gledal sem ga, ko sem skušal zadržati solze … Pa nisem videl njega … Videl sem, kako se sam Bog sklanja v našo človeško nemoč, bolečino, strah in ljubezen … v našo krhkost.

Krstil sem malo deklico, kajti duhovnika nista želela. Zamerila sta, moj igralski kolega in njegova žena, Njemu, v katerega ne verjameta, ki pa sta ga prek mene prosila za pomoč. In je nista prejela. Meni nista zamerila in sta mi izpolnila prošnjo. Naslednji dan je umrla. Mala Bela.
Naša družina še vedno moli zanjo, zanje. Vsi otroci. Vseh šest.

Kako leto zatem sem z mlajšo hčerko srečal prijatelja, igralskega kolega, in hčerkica se je kar prestrašila hrusta. “To je Belin očka,” sem ji rekel. In hčerkica se je obrnila h kolegu in čez obraz ji je šinila nežnost, ki me je spomnila na kolegov obraz med previjanjem angelčka.
Božja nežnost.

Ne vem, zakaj se mi je utrnil ta spomin, ko ste me prosili, naj napišem kaj o doživljanju Božje nežnosti v družini.

 

Odlomek je bil prvotno objavljen v reviji Božje okolje, letnik 44, številka 1.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Gregor Čušin
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več