Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Kako (ne) spreobračati (drugih) ljudi

FRIENDS
Shutterstock
Deli

Kakšna je naša vloga v zapletenem procesu spreobračanja bližnjih? Kje so meje pri delovanju v tej zadevi?

V skrinjicah z molitvenimi nameni kontemplativnih redov ali na internetnih forumih in družabnih omrežjih se srečujemo s prošnjami za molitev za spreobrnjenje ljudi. Pogosto se tudi v življenju srečamo s kom, ki je daleč od vere, ki ni praktičen kristjan, ki je podvržen uničujočim odvisnostim ali s svojim delovanjem škodi okolici.

Kaj lahko storimo v takem primeru? Ali lahko, če se izrazimo po domače, “spreobrnemo” človeka z molitvijo ali ustreznim ravnanjem? Mogoče pa bi morali stvar le prepustiti Bogu?

Molitev brez razkazovanja

Osnovno, česar se lahko lotimo v odnosu do naših bližnjih, je molitev. V govoru ob slovesu na veliki četrtek je Kristus takoj po tem, ko je pozval učence k enotnosti in ohranjanju edinosti, rekel: “Karkoli boste prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal.” (Jn 16,23b)

Načinov, kako prositi, je mnogo: Lahko molimo predpisane molitve v določen namen, lahko gremo k sveti maši ali celo na romanje, se udeležimo češčenja ali se postimo, lahko omenimo imena teh oseb pri jutranji ali večerni molitvi …

Molitve za druge niso nujno dolge in globoke, vse je odvisno od moči in možnosti. Najpomembnejši se zdita usmerjenost srca in pristna notranja želja za pomoč bližnjemu.

Opredelimo problem

Če molimo za spreobrnitev nekoga, se je vendar vredno vprašati: Ali res želimo, da bi bila ta oseba bližje Bogu, da bi spet obudila zakramentalno življenje in popravila svoj odnos z okolico?

Včasih tisto, kar se nam morda subjektivno zdi kot spreobrnjenje, to sploh ni. Na primer, da ne maramo stališč drugega in pričakujemo, da bo razmišljal ali deloval, kot se nam zdi primerno. Starši včasih ne sprejmejo dejanj svojih odraščajočih otrok: izbire študija, poklica ali bodočega sozakonca. Zdi se jim, da je ravnanje otrok, ki ne izpolnjujejo njihovih pričakovanj, slabo. Sodelavka ali sodelavec na delovnem mestu vidi problem na popolnoma drugačen način kot mi ter nas dela razdražljive in sumničave v zvezi s svojimi “zli” nameni.

Zavedati se moramo, da ima vsaka oseba pravico do lastne izbire, čeprav jo imamo mi za nerazumljivo in čudno. Če prosimo za spreobrnjenje nekoga, je to predvsem za to, da bo našel pot do Boga in ohranil tesen odnos z njim, ne pa da izpolni naša morda sebična pričakovanja.

Božje sodelovanje s človekom

V molitvi za spreobrnjenje druge osebe moramo upoštevati občutljivo, vendar pomembno vprašanje svobodne volje. Če prosimo Boga celo zelo goreče, da kdo drug spremeni vedenje, je treba upoštevati, da se noben proces spreminjanja človeške duše ne zgodi samodejno in predpostavlja sodelovanje med Bogom in človekom.

Bog ne želi spreobrniti človeka proti njegovi volji in pod prisilo. Tudi če se na nepričakovan način razodene v življenju, kot Savlu na poti v Damask, ne naredi vsega za nas in pričakuje dejavnost. Izgubljeni sin iz evangelija se je sam odločil, da se vrne k očetu (sicer pod vplivom okoliščin, ki jih je dovolil Bog), in kar je najpomembnejše – dosledno je uresničil svojo odločitev (verjetno ne brez cele vrste ovir).

Ko čakamo na spreobrnjenje nekoga, ni dovolj le pričakovati, da se bo ta človek iz dneva v dan spreminjal pod vplivom naše molitve kot s čarobno paličico, ampak tudi prositi Boga za milost, da mu nakloni ustrezne navdihe ali impulze v njegovem življenju, ki mu bodo pomagali do vere.

Obzirnost, ne vsiljivost

Mnogi svetniki in mojstri duhovnosti opozarjajo na pomembno resnico. Ponavadi nam ne uspe neposredno spremeniti drugega človeka, lahko pa spremenimo sebe in zaradi tega se lahko spremenijo tudi drugi okoli nas.

Stari Porfirij z gore Atos je nekoč svetoval obupani materi, katere odraščajoči otroci niso želeli sodelovati v nedeljski liturgiji:

Nikoli jih v nič ne sili. Če jim želiš kaj povedati, jim povej z molitvijo. Otroci ne poslušajo z ušesi. Šele ko jih obsije Božja milost, začnejo poslušati, kar jim želimo povedati. V svoji molitvi povej Božji materi, kaj bi rad povedal njim, in ona sama jih bo usmerila k temu. Naj bo tvoja molitev ta duhovna nežnost, s katero obdajaš svojega otroka. Takšno nežnost on sprejema. Včasih se zgodi, da želimo otroka pobožati, on pa pobegne. Duhovne nežnosti pa se otroci nikoli ne branijo.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Miha Rus.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.