Da ne bi prehiteli samih sebe …Na blogu enega naših mladih duhovnikov sem prebrala: “Mantra današnjega časa, ki nam gre vsem na živce, pa jo vsi vseeno ponavljamo v nedogled … nimam časa.” Da, res prava mantra. Redki so, ki v norem tempu nekje med delovnim mestom in domom ne srečajo samih sebe in se včasih celo prehitijo.
Okužili smo tudi otroke
Vse lepo in prav, dokler ta mantra ne postane tudi del besednjaka naših preljubih otrok. Kar slišijo, ponavljajo tudi sami. In tako postane to družinska mantra. Je res tako imenitno, da se člani iste družine, ki se imajo priložnost srečati šele v poznih popoldanskih urah, celo takrat nimajo časa drug za drugega? Nimajo časa skupaj obedovati, nimajo se časa pogovoriti o minulem delovnem dnevu, nimajo časa skupaj moliti. Nimajo časa se dolgo-časiti.
Preberite še:
“Današnji tempo življenja partnerstvu prej škodi kot koristi. Ohranjati to vez je umetnost”
Zakaj pravim imenitno? Opažam, da je mantra “nimam časa” zelo pogosta tako rekoč povsod, kjer se starši pogovarjamo o našem družinskem popoldanskem urniku. Med seboj tako rekoč tekmujemo, kdo od nas ima otroke vključene v več popoldanskih aktivnosti in s tem tudi sebe v prevoze tja in nazaj domov. Ure, ki niso namenjene opravljanju dolžnost v službi in šoli, smo do zadnje minute napolnili z “neobveznimi” obveznostmi.
Čas, preživet doma
Zelo dobro znamo poskrbeti za to, da kar se le da učinkovito zapolnimo teh nekaj uric, vprašanje je le, ali je to res nujno potrebno? Alternativa temu je seveda, da smo z otroki popoldne doma. Kar pomeni, da otrok ne obiskuje glasbene šole in baleta in nogometa in plesnih uric in atletike in skavtov in verouka in … da naredimo selekcijo. Mi, odrasli.
Preberite še:
Ste pod stresom in preobremenjeni? Vsakodnevni trik, ki pomaga
Vendar psihologi in vzgojitelji strokovnjaki nas kmalu ustavijo, češ da je zelo dobro, da damo otroku čim več možnosti razvoja vseh različnih talentov, ki jih nosi v sebi. Saj bi ga v nasprotnem primeru utegnili prikrajšati za marsikatero življenjsko izkušnjo in ga oropati možnosti, da se kasneje sam odloči med vsemi temi dejavnostmi. Ta argument bi utegnil biti precej na mestu.
Učenje od malih nog
Ne moremo namreč zanikati dejstva, da se otrok najbolj razvija in uči – na vseh področjih življenja – ravno iz izkušenj. Razvijanje socialnih veščin, širjenje obzorja, krepitev motoričnih sposobnosti – vse to je dejansko pomembna stvar. Starši smo zato postali pravi mojstri v iskanju argumentov za “zaposlovanje” svojih otrok: “Jaz nisem imel te možnosti, obžalujem, zato jo bom nudil svojemu otroku,” ali “Hčerka je izredno nadarjena tako rekoč za vse, česar se loti, in škoda bi bilo te darove zapraviti,” in še kaj bi se našlo.
Preberite še:
Pot v izgorelost: perfekcionizem, pretirana ustrežljivost, nezmožnost reči ne
Mogoče je razlog za popoldansko brzenje od enega krožka do drugega tudi ta, da se enostavno ne znamo več ustaviti. Tako kot recimo velja za pogovor – prvo pravilo pogovora je poslušanje in ne govorjenje – velja tudi za čas, ki ga preživljamo skupaj: najprej je treba znati biti pri miru, kar tako, brez “dela”. Ker šele potem se lahko nekaj zgodi spontano, ustvarimo prazen čas, dolg-čas in ga napolnimo skupaj. Mogoče celo z besedami, ki bi morale biti izgovorjene, pa niso, ali doživetjem v šoli, ki bi želelo biti deljeno, pa ni bilo, ali dotikom, po katerem že dolgo hrepeni, a zanj ni bilo poguma. Vse to napeljuje na skoraj pregrešno misel, da dolgčas mogoče celo ni tak bavbav, kot se nam zdi in kot smo navajeni misliti. Dolgčas je pravzaprav priložnost, izziv. Je čas, ki smo si ga vzeli, ker nam pripada.
Preberite še:
Na tone igrač, otrokom pa je še vedno dolgčas? Kako ukrepati?
Dilema ostaja in rešitev ni enostavna. Prava umetnost je ostati v pravi meri, znotraj dobrih meja. Očitno je človek že po svoji naravi nagnjen k eni ali drugi skrajnosti. Smo torej pred izzivom – potrebno je pretehtati eno in drugo stran in modro organizirati družinski čas. Navigirati med pasivnim in aktivnim prostim časom. Ne eden ne drugi verjetno ni sam po sebi najboljši in edini zveličaven za blagor naše družine. In niti ni nujno, da se bomo vedno prav odločili. Pomembno pa je, da se zavedamo pomembnosti in dragocenosti skupnega časa. Kdo nam ga lahko ukrade?
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Kako otroke pripraviti do tega, da brez nerganja naredijo domače naloge?
Preberite še:
6 zanimivih postnih izročil z vsega sveta
Preberite še:
Prvi kraljičin zapis na Instagramu je odličen zgled olike na družbenih omrežjih
