Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

“Trpljenje ni pokora za grehe”

CHOROBY RZADKIE
Shutterstock
Deli

O evtanaziji in trpljenju s predsednikom evropske zveze združenj katoliških zdravnikov (FEAMC) Vincenzom Defilippisom

V Sloveniji se je, nekoliko izsiljeno, znova razvnela razprava o evtanaziji. Da ne bo dvoma: evtanazija pomeni, da zdravnik na željo pacienta konča njegovo življenje.

Težnje po legalizaciji evtanazije so velik izziv za vso družbo. O njihovem ozadju smo se pogovarjali s predsednikom evropske zveze združenj katoliških zdravnikov (FEAMC), Italijanom Vincenzom Defilippisom, ki se je v Sloveniji mudil na srečanju glavnega odbora FEAMC.

Preberite še: Najprej v telovadnico, nato v cerkev – krščanski pogled na smrt

Ločnica med podporniki in nasprotniki evtanazije je pravzaprav ta, kaj se nekomu zdi dostojna smrt. Kaj je za vas dostojna smrt?
Aktivna evtanazija gotovo ni dostojna smrt. Dostojna smrt je tista, ki se zgodi ob spremstvu bližnjih in z delitvijo oskrbe. Evtanazijo prosijo tisti, ki so osamljeni, zapuščeni. Dostojna smrt pa je tista, v kateri nisi sam.

Zato je pomembno, da zdravnik, družina, krščanska in civilna družba nikoli nikogar ne pustijo samega. Dostojna smrt je tista, pri kateri življenje ugaša naravno, zaradi bolezni, brez nepotrebnega trpljenja, s paliativno oskrbo, z lajšanjem bolečine, predvsem pa ob spremstvu, bližini – pa naj bo bližini družine, skupnosti, zdravnikov, zdravstvenega osebja.

Dostojna smrt pomeni vedro zapustiti svet, ne pa ko nekdo želi zbežati s tega sveta.

Preberite še: “Danes vse preveč ljudi umira samih po bolnišnicah in domovih za ostarele”

VINCENZO DE FILIPPIS
URŠKA MAKOVEC
Vincenzo Defilippis

Trpljenja in smrti se izogibamo, bojimo. Kaj trpljenje prinaša svetu?
Trpljenje je del človeške narave. Človek živi v veselju in trpljenju. Prav je lajšati predsmrtne bolečine, ko ne gre za beg pred nečim. Lajšanje bolečin in paliativna oskrba sta načina, da bi človek lahko z vedrino oziroma z manj trpljenja živel svojo bolezen, pa tudi svojo končnost, torej približevanje smrti.

To je pomembno, ker so trpljenje v preteklosti šteli za pokoro za grehe. Tako mišljenje je treba opustiti. Trpljenje nima namena, Bog noče, da bi človek trpel. Poklicani smo, da smo ob človeku, ki trpi. Tudi v smislu podpore, ne le fizične bližine, besede, pogovora, ampak tudi z boljšimi terapijami, da bi čim manj trpel.

Spremljanje je pomembno, ker trpljenje nima nobenega teološkega smisla, kot so v preteklosti govorili. Jezus noče zla. Bolnike je ozdravljal, ni jih puščal v njihovi bolečini.

Preberite še: 5 navdihujočih navedkov o moči in lepoti Jezusovega trpljenja

Je pa trpljenje nekakšen prispevek v smislu Jezusove žrtve na križu. Drži pa tudi, da je Jezus s svojo žrtvijo na križu že prevzel nase vse trpljenje – v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

Danes moramo omogočiti, da bodo ljudje trpljenje prestajali “vedro” – s pomočjo terapij, ki omejujejo fizične bolečine, in naše bližine. Naš odgovor trpečemu je: želim ti biti blizu in, kolikor je mogoče, lajšati tvoje trpljenje.

NURSE PATIENT
Alexander Raths I Shutterstock

“Nočem bremeniti svojcev, družbe,” velikokrat navajajo kot razlog za evtanazijo. Kaj bi odgovorili takim?
Ko se nekdo počuti breme družbe, družine, se je treba vprašati, zakaj se počuti breme. Smo mu mi dali občutek, da je breme? Smo mu blizu, mu stojimo ob strani, ga spremljamo? Toda mi ga ponavadi zapustimo in bolnik se počuti breme, celo ekonomsko breme. Nekateri so namreč v takem stanju, da ne morejo nič proizvajati, ampak družbo “stanejo” veliko, zahtevajo čas drugih.

Toda tem bolnikom moramo biti blizu, da čutijo, da za nas niso breme, ampak bogastvo. Biti blizu šibki osebi namreč nas same navadi na to, da bomo nekoč v prihodnosti lahko mirno preživljali svojo šibkost.

Ko zdravimo druge, zdravimo sebe. Ko služimo drugim, služimo sebi. Torej ni večje šole, kot je biti blizu v trpljenju, skrbeti za drugega. Nas namreč uči, kaj je šibkost in kaj je globok smisel življenja, ki je začasno, ki ni naše, ki ima začetek in bo imelo svoj konec, in da s tega sveta ne bomo odnesli ničesar.

Preberite še: Čemu hvaležnost za bolezen in trpljenje?

Evtanazija je neke vrste samomor. Predčasno želimo končati življenje. Toda na samomor vedno gledamo negativno. Pomoč pri samomoru je celo kazniva. V primeru evtanazije pa želimo zdravnika prisiliti, da smrt celo povzroči. Ni to nekako v nesoglasju?
Evtanazija je asistirani samomor. Kot zdravnik delujem, da bi ta pacient umrl, ker je taka njegova volja. Gre za nepravičnost, ker sem kot zdravnik podvržen odločitvi pacienta.

Tu ni dveh pravic, ki se srečata, ampak ena pravica – pravica bolnika, ki želi biti umorjen. Zdravnikove pravice pa se ne spoštuje, ker zakon (recimo v Belgiji, na Nizozemskem in na neki način tudi v Švici) sili zdravnika, da izvršuje voljo bolnega državljana.

Tako ne gre. Zdravnik deluje po svoji vesti, bolnik pa po svoji, ne more pa zakon prisiliti zdravnika, da se podredi odločitvi nekoga drugega. Zdravnik ostane svoboden. Njegova svoboda, ki je podrejena njegovi vesti in ontološki zapovedi, da deluje v korist življenju, ne pa smrti, ostane nedotaknjena. Ogroziti je ne more ne zakon ne državljan, ki po vsej sili želi, da ga zdravnik ubije.

Preberite še: Smrt zdravnice in matere štirih otrok, iz katere se je rodilo življenje

VINCENZO DE FILIPPIS
URŠKA MAKOVEC

Kako družbi sploh pride na pamet, da bi nekoga ubila – evtanazirala ali splavila? Od kod družbi ta pravica?
To je vprašanje današnje kulture, ki izhaja iz individualistične in izrojene kapitalistične miselnosti. Vsak svoje pravice širi toliko, dokler ga ne omejijo pravice drugih. Individualizem se krepi.

Nimamo koncepta osebe, na katerega nas spominjajo evangelij ali sodobni filozofi, kot so Jacques Maritain, Jean Monnet in drugi. Ali močna misel na primer papeža Pavla VI., ki razmišlja o bistvu življenja kot odnosu in sobivanju z drugimi.

Današnji pogled je ekonomski: veljaš, če proizvajaš, če si zdrav, če lahko v družbo prispevaš. Ne veljaš, če nisi v stanju, da bi proizvajal.

To mišljenje je ustvarilo dva tipa državljanov: ženske in moške, ki so v redu, ker so produktivni, zdravi, v dobrem stanju, in drugorazredne državljane, med katerimi so tudi otroci, ki jih splavijo.

Preberite še: Bogoslovec, ki je otroka rešil pred splavom

Ekonomski zakon vse ranljive, starejše, invalidne, take, ki ne proizvajajo, vidi kot neuporabne, zato bo dal možnost, da se jih odstrani, izbriše. Ne bo jih odstranil, ampak bo dal možnost, da se jih odstrani. V prihodnosti bodo verjetno res odstranjeni.

Logika je torej enaka, kot jo je imel nacizem. Uničenje, ne le Judov, ampak tudi vseh invalidov, vseh ranljivih, ker niso prispevali v družbo.

Kako se temu upreti?
Poklicani smo, da temu nasprotujemo s konceptom, ki se zdi šibek, a je v resnici zmagovalen tudi za prihodnost človeštva: koncept osebe – sem, ker obstajajo tudi drugi. Moja identiteta je odsev bližnjega. Evangelij nam pravi: Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe. Sem, ker obstaja druga oseba. Ljubim sebe, ker obstaja drugi, ki ga lahko ljubim.

Ta koncept je tudi laičen, obstaja v svetu, ki ni individualističen. Poznam mnoge kolege, ki niso katoličani, a ta duh bratstva in solidarnosti živijo zelo močno.

Smo kristjani in ljudje dobre volje lahko konkretne priče bližine, solidarnosti, skrbi za druge? Velikokrat nasprotujemo na primer splavu, ne naredimo pa nič, da bi bili v pomoč ženskam, ki želijo splaviti. Smo proti evtanaziji. Dobro. Kaj pa storim, da bi bil blizu sosedu, ki je bolan in sam? Lahko je zagovarjati neko načelo, težko pa je dejansko biti blizu drugim.

Preberite še: Babica, ki je v Auschwitzu na svet pomagala več kot 3.000 otrokom

To je pomemben izziv, saj predstavlja možnost Boga, da je prisoten v današnjem življenju. Judovski filozof Hans Jonas se v svojem delu The Concept of God after Auschwitz sprašuje, kje je bil Bog, ko je hudič uničeval celotno raso.

Prisotnost Boga v današnjem svetu smo mi. Torej imamo dolžnost omogočiti, da bo Bog res lahko prisoten. Bolnik ne bo videl Božjih oči, če se to ne bo zgodilo prek naših oči. Bog bo torej lahko govoril bolniku le, če bo v naših očeh Božji pogled.

Če v našem srcu, razumu ni prostora za Boga, bodo naše oči oči hladnega človeka, ki gleda bolnika, ki želi, da ga ubijejo. In nam tudi ne bo težko tega izvršiti, saj ta človek ni produktiven.

Če pa imamo Božji pogled, bo Bog prisoten v njegovem življenju in bo preprečil, da bi bližnji umrl, ker mu bom stal blizu.

Preberite še: Hoteli so se ga znebiti, a spomin nanj živi še danes

Preberite še: Tumor in šest operacij. “Imaš upanje, da smisel obstaja, čeprav ga ne vidiš”

Preberite še: Skoraj 25 let ob strani nepokretni ženi: “Nikoli nisem razmišljal, da bi živel drugače”

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.