Sveti Kamil iz Léllisa je ustanovitelj Družbe bolniških strežnikov ter zavetnik bolnikov, zdravstvenega osebja in bolnišnic. Že davno pred ustanovitvijo Rdečega križa so bili redovniki njegovega reda poznani tudi kot kamilijanci, apostoli Kristusove ljubezni v enem najbolj tesnobnih stanj človekovega obstoja: v bolezni.
Od travm k odvisnosti
Kamil se je rodil leta 1550 v Bucchianicu v Italiji. Ko je bil star 17 let, se je kot prostovoljec pridružil benečanski vojski. Tam je bil priča drami bolnikov, ki so se mučili z najrazličnejšimi boleznimi. V tem obdobju je moral tudi sam živeti z bolečo rano na nogi, ki ga je spremljala vse do zadnjega dne njegovega življenja. Da je bilo trpljenje še večje, mu je v tem obdobju umrl oče. Takrat se je njegovo življenje močno spremenilo: Kamil se je vdal svetnim užitkom, vključno z igrami na srečo, ki so ga zasvojile.
Preberite še:
Svetniški zdravnik: “Kdor ima, naj da, kdor nima, naj vzame”
Brez denarja in bolan ni našel mesta, kjer bi se lahko zdravil. Zato je odšel proti Rimu z namenom, da prosi za pomoč v Bolnišnici Santiago: ker ni imel denarja, se je ponudil, da bo delal kot strežnik in bolničar. A komaj se je rana zacelila, se je spet pridružil vojski v boju proti Turkom, ki so se v tistem času poskušali razširiti proti zahodni Evropi.
Okrevanje in … še hujši padec
Ko je bil Kamil pri 23 letih ekonomsko gledano skoraj na zeleni veji, je znova padel v odvisnost od svetnih stvari in iger in na koncu je vse izgubil. Vrnil se je v Neapelj in se zaobljubil, da bo postal redovnik frančiškan, a je na to pozabil že v enem letu, spet zasvojen z igrami na srečo.
Preberite še:
Svetnik, ki je kar trikrat prelomil obljubo Bogu
Odvisnost od pijače in iger ga je popolnoma potolkla. Kamil se je v tej bedi odpravil v Benetke. Mraz, lakota in revščina nekoga, ki nima niti strehe nad glavo, niso bili dovolj tehten razlog, da bi ga odvrnili od odvisnosti: v še enem svojih mnogih porazov pri igrah je moral kot plačilo dati celo svojo srajco.
Preberite še:
Propadel zakon, odvisnost, ulica. Nato pa mu je Bog pokazal pot na Švedsko
Iz brezen bede do višav usmiljenja
Potem, ko se je veliko potepal po ulicah sveta, je Kamil dobil zavetje v samostanu kapucinov. To se je zgodilo, ko se je končno začel resnično spreobračati.
Pridige so počasi oblikovale njegovo srce, dokler ga niso pripeljale do spoznanja, kako je kot grešnik nujno potreben Božjega usmiljenja. Vstopil je v red kapucinov, ampak se zaradi bolne noge ni mogel zaobljubiti v svoji poklicanosti znotraj reda.
Preberite še:
Od kapucinov do dekleta in nazaj: Jokal sem od sreče in šoka
Zato se je v Bolnišnici San Giacomo začel posvečati negi bolnikov in čez čas je postal vodja bolnišnice.
Boleče potrebe bližnjega so ga močno prizadele, zato je Kamil ustanovil družbo, ki je združevala osebe, ki so se bile iz ljubezni do nege bolnikov pripravljene posvetiti.
Ko je bil star 32 let, se je vrnil k študiju pod vodstvom samega svetega Filipa Nerija, pri 34 letih pa je končno lahko prejel zakrament duhovništva.
Družba bolniških strežnikov
Takrat je Kamil skupaj z dvema kolegoma, s katerima je vsak dan negoval bolnike v Bolnišnici Svetega Duha, ustanovil Družbo bolniških strežnikov. Njegova motivacija je vzniknila iz dejstva, da je v bolnikih prepoznal samega Kristusa. Poleg tega, da so negovali njihova telesa, so jim poskušali približati tudi zakramente in tako poskrbeti še za njihove duše.
Preberite še:
Hotel ga je ubiti, odšel je spreobrnjen
Sčasoma se je delo družbe začelo širiti. Kamilijanci so kot poslanstvo sprejeli obiskovanje bolnih zapornikov in okrevajočih bolnikov na domovih. Sveti Kamil je poslal redovne brate k vojakom z namenom, da bi oskrbeli ranjene vojake.
Mnogi redovni bratje so umrli pri izvrševanju svojega poslanstva v žrtvovanju – nekateri celo zaradi kuge. Kljub temu so sveti Kamil in njegovi bratje herojsko nadaljevali. In nadaljujejo še danes: kamilijanci so ustanovili in vzdržujejo veliko bolnišnic v različnih državah, tudi na področjih, kjer bi brez njih bilo zdravstveno varstvo najrevnejših resno ogroženo ali ga celo ne bi bilo.
Končno počitek v Očetovi hiši
Ta zavetnik bolnikov je vseskozi trpel zaradi hudih bolečin v nogi, malo pred smrtjo pa zaradi slabosti skorajda ni več mogel jesti. Kljub temu je še vedno skrbel za pomoči potrebne. Leta 1607 se je odpovedal vodenju reda. 14. julija 1614 pa je, star 64 let, odšel k večnemu počitku v Očetovo hišo.
Preberite še:
Otrok z redko boleznijo: Stigmatizacijo čutiš na vsakem koraku
Papež Leon XIII. ga je skupaj ob Janezu od Boga proglasil za zavetnika bolnikov. Pij XI. pa ga je razglasil tudi za zavetnika združenj, ki se posvečajo bolnikom.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila brazilska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Maja Pintarič.
Preberite še:
Pesmi, ki so jih glasbeniki posvetili svojim očetom
Preberite še:
Kako nas v postu zavaja skušnjavec
Preberite še:
Kdaj se moški “petelinijo” in zakaj pometajo težave pod preprogo
