Ona
V službi sem slučajno priča pogovoru. Žena – bolnik, zraven nje stoji zaskrbljeni mož. Pade ukaz: “Odidi, nisem majhen otrok, da bi mi moral pomagati.” Mož poslušno odide. Ona se sproščeno pogovarja z osebjem, da je treba delati na sebi. “Moj mož se že več kot 20 let ni spremenil, on je tak štor – namesto da bi se razvijal, tiči na enem mestu.”
Preberite še:
5 razlogov, zakaj se pridružiti zakonski skupini
On
Drugič med družabnim srečanjem igramo igro, ki zahteva reflekse. Ona se v prvem krogu zapleta, dela napake. Mož jo očitajoče pograja: “Ti si pa res ena zguba, kaj je pa bilo to?! Škoda, da igrava skupaj.”
In jaz
To niso osamljeni primeri. Vsakič, ko slišim takšne pogovore, mi je hudo. Sočustvujem z obtoženim, vendar to ni samo sočutje. V zadregi odvračam pogled, ker nje ali njega ne želim še bolj spraviti v zadrego. Vendar je, če govorim po resnici, tudi mene sram. Prekoračena je bila tudi moja meja. Sploh nisem želela biti priča poniževanju, nisem hotela biti zraven pri pranju umazanega perila. Čeprav so bili to zame tujci, mi je mučno in vse bolj sem jezna. Kar zakričala bi: “Človek, a ti sploh veš, kaj delaš? Kakšno škodo delaš?”
Preberite še:
4 načini komunikacije, ki lahko zakon pripeljejo do ločitve
Ali odobravam nasilje?
Še nikoli nisem poskusila, vendar vse pogosteje mislim, da bi morda morala. Vem, da to ni moja stvar, na kakšen način ti odrasli ljudje komunicirajo drug z drugim. To je njihov odnos in njihova zgodba. Toda sami so me postavili v situacijo, v kateri sem del te predstave. Po mojem sem priča nasilju.
Bolj ko opazujem odnose, bolj jasno vidim, da je to treba pravzaprav tako poimenovati – javna kritika zakonca, navaden greh v imenu svobode govora ali prizadetih čustev – to je nasilje. In še kakšno! Pomanjkanje spoštovanja in zaničevanje pri osebi, od katere najbolj pričakujemo podporo in zaščito. Od ljubljene in bližnje osebe.
Preberite še:
Ali naj se ločim, ker v zakonu ne občutim ljubezni?
Ob njej smo nemočni, ker se pred njo razkrijemo, zaupamo ji in ona nas pozna. Posledice so grozne. Dolgoročno te manjše ali večje bodice pretresajo zakon v temeljih. Intimnost, bližina in občutek varnosti postanejo vprašljivi. Kajti kako sem lahko to, kar sem, če to izkoriščaš proti meni?
Z ljubeznijo
Seveda ne pozivam k temu, da ignorirate obnašanje sozakonca. Celo takrat ne, ko nam ne ustreza. To, da ste pozorni na zakonca, je mogoče in je vredno, pomemben pa je tudi način tega početja. Vedno se je bolje pogovoriti na štiri oči. In tudi če to ne gre, si morate preprosto zastaviti eno vprašanje: “Ali to, kar povem, povem z ljubeznijo ali brez nje?” Ne iz ljubezni, ker si v njenem imenu ljudje znajo izreči grozne stvari, ampak z ljubeznijo.
Če pa naš jezik ne prizanaša nikomur, če najprej blekne in šele potem pomisli, se je vedno vredno opravičiti. Prepričana sem, da bi, če bi se za javno ponižanje tudi javno opravičevali, hitro dojeli, v čem je smisel.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Miha Rus.
Preberite še:
10 navdihujočih navedkov o lepoti očetovstva
Preberite še:
Post je čas, ko lahko postanemo nebeščani
Preberite še:
Mantra te dobe: “Nimam časa.” Ga res nimate?
