Skoraj vsi baročni skladatelji so poskusili z ustvarjanjem sakralne glasbe, toda za Antonia Vivaldija je bilo naporno vnašanje melodij v notno črtovje del njegovega poklica. Poznavalci Vivaldijevih del namreč radi poudarijo, da je bil ta vplivni skladatelj tudi katoliški duhovnik.
Violinski mojster
Vivaldi, zaradi barve las znan tudi kot “rdeči duhovnik”, se je rodil leta 1678 v Benetkah. Njegov oče je bil poklicni violinist in Antonio je mladost preživel na turnejah po Italiji, kjer sta z očetom nastopala v duetu. Po nekaj letih nastopanja je bil že pravi violinski mojster.
Preberite še:
Helena Fojkar Zupančič: Glasba mi pomaga odkrivati resnico o sebi
Pri 15 letih je Vivaldi vstopil v bogoslovje in začel študij teologije. Deset let pozneje je prejel mašniško posvečenje. Kmalu po posvečenju je bil imenovan za kaplana in učitelja violine v krajevni sirotišnici Pio Ospedale della Pieta. Čez nekaj let je zaradi bolezni žal prosil papeža za spregled od duhovniške službe. Njegovo natančno zdravstveno stanje ni znano, glede na bolezenske znake, ki jih je sam opisal kot “tiščanje v prsih” in težave z dihanjem, pa lahko domnevamo, da je bolehal za astmo.
Odpovedal se je duhovniški službi
Poznavalci pravijo, da je bilo Vivaldiju gotovo zelo hudo, ker se je moral odpovedati mašništvu. Toda to je bila povsem osebna odločitev, s katero se je odpovedal tudi dobremu zaslužku. Spregled od mašništva je sicer pomenil, da ni več opravljal številnih običajnih nalog duhovniške službe, toda vloga duhovnika je ostala pomemben sestavni del njegovih skladb. “Enkrat duhovnik, vedno duhovnik,” pravijo. Navsezadnje je prejel mašniško posvečenje, duhovnik je bil do smrti, in vsa njegova duhovnost se je izražala v glasbi; le prisluhniti ji moramo in jo bomo slišali.
Preberite še:
3 zdravilni učinki glasbe na telo
Izstopa njegova sakralna glasba
Vivaldi je kljub šibkemu zdravju še naprej potoval po Evropi in ljudem prinašal svojo glasbo, bil pa je tudi izredno plodovit skladatelj. Zaslovel je zaradi svojih posvetnih del, kot so violinski koncert Štirje letni časi in njegove opere, toda trajno vrednost njegovih prizadevanj najdemo v njegovih sakralnih delih. Sakralna glasba je v primerjavi z drugimi skladbami namreč nekaj posebnega, saj izhaja iz skladateljeve vere.
Preberite še:
10 glasbenih uspešnic, ki so nastale po navdihu iz Svetega pisma
Vivaldijevo sakralno glasbo se tudi danes pogosto izvaja, pomembnejša dela pa so vidno vplivala na razvoj glasbe. Vivaldi je zložil nepregledno število melodij, med njimi pa so najbolj opazne Gloria (v spodnjem videoposnetku), Credo, Stabat Mater, Magnificat, Dixit Dominus in Laetatus sum — zadnjo je napisal, ko mu je bilo komaj 13 let.
Poznavalci so prepričani, da se je veliko Vivaldijevih del sčasoma izgubilo. Skladatelj naj bi uglasbil vsaj eno celo mašo, vendar ni znano, kje bi partituro lahko hranili.
Proti koncu svojega življenja je Vivaldi prišel na dvor avstrijskega cesarja Karla VI. Kmalu po njegovem prihodu je cesar umrl in Vivaldi na dvoru ni bil več zaželen; leta 1741 je umrl osamljen in v revščini. Njegova največja zapuščina ostaja njegova glasba.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Pesmi, ki so jih glasbeniki posvetili svojim očetom
Preberite še:
Javno kritizirate svojega zakonca? Veste, da je to nasilje?
Preberite še:
Kako postati vladar “fovšije”?
