Babica me je v svojem življenju naučila mnogo stvari; zadnji dragocen nauk pa mi je dala, ko je umirala. A naj svoje razmišljanje začnem z rojstvom.
Nekaj je onkraj …
Otrok v maternici se že precej pred rojstvom obrne z glavo navzdol in tako čaka na porod – kot bi vedel, da je še nekaj zunaj. To je podobno naši izkušnji vere. “Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati,” nam govori Jezus. Otrok v maternici še ne more videti materinega obraza, sliši lahko le njen glas … njegov svet je tako zelo drugačen od sveta, ki ga bo spoznal po rojstvu. Kako bi si sploh lahko predstavljal, kaj ga čaka po rojstvu? Pa vendar čuti, da je nekaj, na kar je vredno čakati. Ima neomajno vero, da obstaja nekaj onkraj tega, kar že pozna.
Preberite še:
Neverjetno! Od spočetja do rojstva v štirih minutah
Ko nosečnica v zadnjem trimesečju nežno pritisne na svoj trebuh, se bo še nerojeni otrok na ta pritisk odzval. Ta dotik je čudovit predokus tega, kar bo otrok občutil, ko ga bo mama po rojstvu objela. Bog se nas na različne načine dotika in prav tako, kot še nerojeni otrok verjame, da je še nekaj onkraj maternice, tudi mi zaupamo, da je še nekaj onkraj tega sveta.
Smrt – rojstvo za večno življenje
26. decembra lani se je moja stara mama Annabelle Black – rekli smo ji Nanabelle – rodila za večno življenje. Ko je umirala, sem jo držala za roko. Bila sem priča njenemu prehodu iz zemeljskega v večno življenje. Ko sem jo gledala, sem razmišljala o besedni zvezi “rojen za večno življenje”.
Preberite še:
“Danes vse preveč ljudi umira samih po bolnišnicah in domovih za ostarele”
Zadnji nauk, ki sem se ga naučila od svoje babice, je: Proces umiranja je nekakšen porod, soroden rojevanju novega življenja.
Neizmerna bližina Boga
Način, kako je v zadnji uri življenja dihala, čeprav pojemajoče, je bil v samem jedru občudovanja vreden. Najlažje to primerjam s porodom. Sama lahko potrdim, da med porodom pridejo trenutki, ko zaradi močnih bolečin, ki spremljajo porajanje novega življenja, porodnica misli, da bo kar umrla. Mati se mora osredotočiti na dihanje.
Preberite še:
Ko očetje pri porodu prevzemajo naloge babic
Pri vsakem porodu sem bila osupla nad svojim občutjem, kot da je med zemljo in nebesi le tančica, kot da so mi Bog in vsi svetniki tako zelo blizu. Nanabelle mi je vsakič, ko sem bila noseča, rekla: “Moli za ljudi v stiski, ker v tem življenju ne boš nikoli bližje Bogu kot med porodom.” In ko sem držala njeno roko in klečala ob strani te žene, ki je sama šestkrat rodila, sem spoznala, da je bila spet zelo blizu Bogu. Njeno dihanje in izjemna osredotočenost sta bila podobna kot pri porodu – Bog se je pripravljal, da jo rodi za večno življenje.
Novo življenje v Kristusu
Moj sin John jo je nekoč vprašal: “Nanabelle, kdo si ti?” Takoj je odgovorila: “Mama sem.” Mama seveda pomaga Bogu pri vzgoji novega življenja. Moja babica je bila supermama vse do konca. Ko sem jo gledala, kako umira, sem začutila hvaležnost; ne le zato, ker sem bila priča njeni veri, ampak tudi zato, ker sem spoznala, da je smrt nekakšen porod. Tak porod, ki prinaša novo življenje v Kristusu. Moja babica je spoznala, da mora vstopiti v porajanje smrti, da bi dosegla novo življenje. Ob svojem zadnjem izdihu je zagotovo začutila toplo Božjo roko.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
“Mnogi rečejo, kaj vse zmorejo ženske. Ampak kaj vse šele zmore mama!”
Preberite še:
Čeprav se je odločila za pot, ki je vodila v pekel, je Jezus čakal nanjo
Preberite še:
Kakšno taščo imate?
