Pravzaprav pri nas doma imamo red, četudi slab, red je! Če samo dodam, da sem že 10 let žena, nekaj manj časa mama (zdaj že štirikrat) in še malenkost manj samozaposlena – to veliko pove o mojem “delovnem” okolju.
Krmarjenje med hišnimi, službenimi in stanovskimi obveznostmi je izziv, ki me célo posrka, da sem včasih še najbolj podobna balončku, ki ga odnese “v luft”, ko ga spustiš iz rok, in potem ves zgrbančen pristane nekje na vrhu zaprašene omare.
In sem se nekega dne, ko mi je v roke prišla knjiga Priročnik za mamice: kako doseči RED v hiši in MIR v duši, avtorice Holly Pierlot (priporočam!), precej avanturistično odločila postaviti urnik, ki bi mi omogočal, da bom imela dovolj časa za vse: za jutranjo kavico, za nego otrok in za igro, za kuhanje, perilo, posodo in kar je še takega, za svoje delo, za duhovno branje, za molitev in ne nazadnje za moža.
Popoln urnik?
Urnik je deloval perfektno! En cel teden. Potem sem se vrnila v svoj ustaljeni (ne)red. En teden ni bil dovolj. 40 dni naj bi bila tista doba, ko lahko neko novo navado približno posvojiš. Zato je post odlična priložnost za ustvarjanje novega reda, sem si rekla.
Vendar zdaj vem, da ne bo šlo tako zlahka. Usvojiti moram eno novo navado za drugo. Če sem pred kakimi petimi leti sklenila, da bom vsak dan prebirala Božjo besedo, mi je to danes že skoraj samoumevno. Če sem pred dvema letoma sklenila, da bom pisala dnevnik ob prebiranju Božje besede, lahko zdaj vidim napredek po vseh treh popisanih zvezkih. Če sem pred nekaj meseci začela vstajati zgodaj, da lahko Božjo besedo preberem v miru, pred tem pa še posteljem posteljo in se uredim (preden otroci vstanejo!), vidim, da bom ravno nekje do 80. leta morda, morda imela red, ki si ga želim.
Tolaži me, da me ima Oče rad tudi v vsem tem počasnem napredovanju. In da je pomembno le to, da napredujem. Konec koncev pa celo On ni iz kaosa napravil reda v enem dnevu. Celo On je ustvarjal postopno. Dan za dnem. No, v enem tednu mu je pa zares uspelo.
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 12.
