Peter je rekel: “Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.” In Jezus mu je odgovoril: “Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive 30 in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje. Toda mnogi prvi bodo zadnji in zadnji prvi.” (Mk 10,28-31)
Papež – tisti, ki pove na glas
Peter mu je rekel: “Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.” Hvaležnost, ki bi jo morali čutiti do Petra, je v tem, da je pogosto izrazil tisto, kar so vsi učenci mislili, ampak si nihče ni upal tega povedati na glas. Zanimivo pa je, da je Jezus prav njemu zaupal vodenje Cerkve.
Preberite še:
Kako so bili napisani evangeliji?
Lahko rečemo, da je med nalogami, ki jih ima papež kot Petrov naslednik, da na glas pove, kaj misli vsa Cerkev. Pravzaprav vsakič, ko se izreče o resnicah vere ali o odločilnih krščanskih stvareh, tega ne počne iz osebnih razlogov, ampak iz odgovornosti, da na glas pove, kaj vsa Cerkev že verjame. Daje najzanesljivejše besede, da bi povedal, kar vsi verjamemo, pa ne vemo, kako bi to povedali.
Človeška preračunljivost
V tem evangeljskem odlomku ne teče beseda toliko o veri, ampak o človeški, skoraj preveč človeški zadevi: kaj dobimo v zameno, da gremo za teboj? Takšna zahteva se zdi preveč utilitaristična, toda konec koncev je res, da se moramo vedno vprašati, kakšna je dodana vrednost naših odločitev, ali neka odločitev ima smisel ali ne.
Preberite še:
Kako prideš iz vic v nebesa oziroma pekel?
Jezus se odzove z izjavo, da je smisel v bistvu sestavljen iz dveh vidikov. Prvi je takojšnja, stokratna pomnožitev dobrin. Ne gre za stokratno pomnožitev stvari, ampak stokratno v njihovi intenzivnosti. Drugi vidik se nanaša na večno življenje. To ni samo življenje po tem življenju, ampak tisto, kar naredi že vse tukajšnje življenje bolj živo, ker predstavlja njegov smisel.
Nekako tako kot če bi Jezus rekel, da nič ne bo izgubljenega, nič ne bo šlo v prazno, v nesmisel, se preprosto končalo, ampak se bo končalo v neki celoti, v polnosti, v Smislu. Ta Smisel pa ni kraj, ampak Oseba.
Nebesa so za nas Oseba. To bo dokončno srečanje z Očetom po Sinu. (Mk 10,28-31)
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Irena Santoro.
Preberite še:
Zakaj kristjani častimo križ?
Preberite še:
“Moja moč je šibka, zaupanje v Boga pa veliko”
Preberite še:
Redovnik, ki nagovarja s čolna
