Klara Kastelec je magistrirala iz dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, natančneje iz gledališkega petja. Že kot majhna deklica je rada nastopala pred družinskimi prijatelji in se preoblačila v različne kostume. V času šolanja na Škofijski klasični gimnaziji je obiskovala igralski krožek, ki ga je vodil p. Andraž Arko, in prek tega poglobila svojo ljubezen ter veselje do igre in gledališča. A pravi, da bi lahko študirala tudi marsikaj drugega.
Preberite še:
Neverjeten način, kako priljubljeni igralec družino vedno postavi na prvo mesto
Energična, zgovorna mlada ženska trdnih stališč je zelo navezana tudi na tek. Kot najstarejša v družini se je “klesala” ob dveh mlajših bratih, ko je bila najstnica, pa je dobila še sestrico Karolino, ki ima Downov sindrom. Klarin poklicni spekter je zelo širok, od igranja v predstavah za odrasle, otroke in mlade, glasbenih predstavah do koncertov, snemanja na radiu in pred kamero ter vodenja prireditev.
Spadate v generacijo milenijcev, za katere naj bi bil značilen sindrom FOMO (fear of missing out ‒ strah, da bi kaj zamudili). Se vam zdi to nekaj resničnega, opažate tudi sami, da se vaše življenje vrti okoli pametnega telefona?
Res je, da danes skoraj ne obstajaš, če nimaš telefona. So odlično pomagalo, olajšajo nam kup stvari, ampak če nimaš zdrave mere, si lahko dobesedno od jutra do večera “prilepljen” na zaslon. Treba si je postaviti omejitve. Ljudje pogosto najdemo izgovor, da nimamo časa. V resnici pa lahko porabimo ure in ure za “listanje” po Facebooku ali Instagramu. V tem času bi se lahko že z nekom dobili na kavi in prijetno poklepetali na soncu.
Preberite še:
Zakaj otroci v naši družini nimajo pametnih telefonov
Opazila sem tudi, kako negativno vplivajo telefoni med delom. Na primer, če igralec v odmoru med predstavo preverja, kaj je novega na telefonu, mu to lahko hitro prekine tok misli in ga vrže iz notranjega sveta, ki je nujen za čarovnijo predstave.
Kako začrtate mejo med javnim in zasebnim, tudi v zvezi s socialnimi omrežji?
Z leti sem postala bolj selektivna do tega, kaj in zakaj objavim. Vedno več mi pomeni intima, z vsemi ne delim vsega. Zavedati se je treba, da so objave na internetu tam za vselej. Popravnih izpitov ni. Problematično se mi zdi tudi objavljanje fotografij in videov otrok na socialnih omrežjih. Marsikomu se zdi sporno, da daš krstiti otroka, češ, saj se še ne more sam odločiti. Po drugi strani pa je to, da na internetu objavljaš in deliš dojenčkove prve korake, danes povsem normalno. Sprašujem se, ali ni to na nek način zloraba otrokove zasebnosti.
Preberite še:
6 pasti na socialnih omrežjih, ki škodujejo vašemu zakonu
Preberite še:
4 ideje, kako doseči ravnovesje med osebnim življenjem, družino in delom
Kako vidite svoje poslanstvo v igralskem poklicu?
V naključja in slepo srečo nisem nikoli verjela. Zato verjamem, da sem z namenom tukaj, kjer sem. Tu sem rada, čeprav se zavedam, da bi lahko počela tudi kaj drugega. Pomembno se mi zdi, da tako v življenju kot v poklicu v danem trenutku in določeni situaciji daš vse od sebe. Hkrati pa se mi zdi nujno, da ostajaš odprt za nova vrata, ki ti jih življenje ponuja in odpira. Znotraj igralskega poklica se učim prizanesljivosti do same sebe. Včasih se prekosiš in včasih se “samemu sebi” in posledično likom, ki jih ustvarjaš, ne približaš, kot bi si želel.
Preberite še:
Garaško zakulisje nastopanja v priljubljeni slovenski nadaljevanki
Sprejeti moram tudi dejstvo, da življenje predstav ni odvisno samo od kakovosti ustvarjalcev. Nekatere doživijo mnogo ponovitev, druge manj. A če sem uspela nagovoriti nekaj ljudi, jim odpreti kakšen nov zorni kot, razgrniti svet več, jim vreči kost za razmišljanje in čutenje, sem uspela narediti veliko. Svet spreminjamo z majhnimi koraki.
Ali so vaše krščanske vrednote kdaj prišle v navzkriž s svetom gledališča?
Včasih sem za svojim hrbtom slišala posmehljive komentarje, kdaj pa kdaj pa smo se spopadli tudi naravnost. V času študija me je to precej prizadelo. Ampak dejstvo je, da če si mlačen, nikogar ne motiš. Če pa si vroč ali mrzel, se bo vedno našel kdo, ki se bo obregnil ob tebe. Vesela sem, da si lahko zaradi statusa samozaposlene v kulturi izbiram, katere vloge bom sprejela in katerih ne.
Preberite še:
Kakšne vrednote nam lahko posreduje kraljica Sofia?
Poudariti pa moram, da sem tako na Škofijski klasični gimnaziji kot na AGRFT-ju spoznala zelo različne ljudi, različnih značajev, ozadij, vrednot. Včasih sem bila presenečena, da sem pri svojih sošolcih na akademiji pa tudi pozneje v teatru našla več občutljivosti, empatije in širine kot v štirih letih na katoliški gimnaziji. Zato danes še toliko bolj preziram lepljenje nalepk in predalčkanje. Vsak človek je zase svet, zato se je včasih treba brcniti v rit, porušiti stereotipe, dati človeku priložnost in slišati njegovo zgodbo na lastno pest.
Šport, predvsem tek, je vaša velika strast. Kaj vam pomeni, zakaj tečete?
Tek je zame strast, sprostitev, ventil, hobi, vse v enem. Že kot najstnica sem trenirala atletiko in verjetno imam potrebo po gibanju v krvi. Tek mi je bil vedno v užitek. Dragoceni so mi tako trenutki teka v naravi, kot tudi to, da se znam sprehoditi, ustaviti, občudovati naravo. Pri teku mi je všeč to, da s tem, ko se fizično zares utrudim, pridem nazaj popolnoma osvežena in “zresetirana”.
Preberite še:
Ko “par rund” v gostilni spremeni življenje za vedno
Opažam tudi povezavo med tem, da sem v dobri telesni in psihični formi. Igralski poklic je naporen, veliko svetov in ljudi se sprehaja po tebi, in tek je odličen način, kako spet pridem v stik sama s sabo. Zame je to terapija, ki mi da energijo, voljo in zagon. Tečem v vsakem vremenu, tudi v dežju, vetru, snegu. Od vsega pa mi je najljubši večerni tek ob morju, med oljčnimi nasadi.
Kako ste doživljali rojstvo sestrice, za katero ste po rojstvu izvedeli, da ima Downov sindrom? Kako je imeti tako sestro?
V začetku mi je bilo zelo težko. Bila sem pubertetnica, v občutljivih letih … Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem to sprejela. Zdaj pa me vedno znova preseneča, koliko mi Karolina da, vsem nam daje toliko ljubezni in nas uči empatije. Ko na primer prideš domov slabe volje in nihče drug ne ugotovi, da je kaj narobe, ona takoj začuti. Pride do mene in me vpraša: “Zakaj si žalostna? Ne bodi žalostna!”
Ali pa njena nuja po tem, da vsakega objame, preden gre od doma. In ko se vrneš domov, te pričaka in se te iskreno razveseli. To so popotnice, ki me v našem divjem tempu in gonu po vedno več in več velikokrat zbudijo in postavijo na pravo mesto.
Preberite še:
“Ta svet potrebuje več otrok z Downovim sindromom”
Zato se, ko gledam svojo sestro in druge otroke s posebnimi potrebami, velikokrat vprašam, kdo daje ljudem pravico, da odločajo, kdo sme živeti in kdo ne? Ali kaj v resnici pomeni uspeh? Je uspeh samo izobrazba, doktorat, dobra plača, priljubljenost …? Mar ne bi bil uspeh za nas, da bi znali, tako kot Karolina, sprejemati in ljubiti brez zadržkov, predsodkov in brez misli na svoje koristi?
Kaj vam pomeni post?
Ko smo bili otroci, mi je post bolj kot ne pomenil odpoved v smislu manj sladkarij in manj televizije. Zdaj vidim bistvo v tem, da pridem bolj v stik z Bogom, s sabo in z drugimi ljudmi. Post razumem kot čas, ki nam je podarjen, da lahko premislimo o svojem odnosu do sveta – kaj lahko jaz pri sebi spremenim, zaradi česar bo svet boljši? Pregnesti je treba sebe kot človeka.
Preberite še:
“Vse mame v župniji so boljše katehistinje kot jaz”
Preberite še:
Devet mesecev od srečanja s papežem Frančiškom sta dočakala prvega otroka
Preberite še:
10 razlogov, zakaj zaposliti skavta
