Kričanje verjetno ni nekaj, na kar bi bili ponosni ali kar bi bila naša zavestna izbira pri vzgoji otrok. A vseeno se nam tako pogosto pripeti, da “pademo” na tem izpitu. Kaj storiti?
Vprašajte se, zakaj kričite
Če ste po naravi bolj koleričnega značaja, potem ste kot mama ali oče verjetno kar pogosto v skušnjavi, da bi se zelo hitro in zelo močno odzvali, med burne reakcije pa spada tudi povzdignjen glas. Družinske situacije pa znajo razjeziti tudi najbolj mirne in tihe med nami. Dobro je, če si znamo v trenutkih tišine in mirnih živcev priznati, da imamo s kričanjem problem, ter razmisliti o tem, zakaj se odzivamo na tak način.
Preberite še:
Zakaj starši kričimo na svoje otroke in kako lahko prenehamo?
Ali smo bili kot otroci navajeni, da so na nas kričali? Ali smo imeli morda preveč permisivno vzgojo in bi zdaj radi svoje otroke vzgajali v nasprotnem duhu? Ali smo kot starši preobremenjeni in bi bilo dobro, da pri vzgoji zaprosimo za pomoč?
Priznajte si: kričanje ne deluje
Starši običajno zakričimo takrat, ko nam zmanjka drugih vzgojnih prijemov, ko nobena beseda ne zaleže ali ko smo preprosto že tako naveličani in utrujeni, da smo povsem na koncu z živci. A ko sami pri sebi analizirate situacijo, si odgovorite povsem po pravici: je kričanje zaleglo? Ali, še bolje, se vam kričanje na dolgi rok obnese, vam prinaša sadove, da otroci ubogajo na prvo besedo? Verjetno ne, kajti če bi bilo tako, do kričanja sploh ne bi prihajalo. Kričanje torej ne deluje, vsaj ne tako, da bi bila to zadovoljiva rešitev.
Preberite še:
Ne dopustite jezi, da uniči vašo družino
Verjetno se strinjamo, da kričanje ni najlepši, najboljši in tudi ne najučinkovitejši način za vzgajanje otrok. To seveda še ne pomeni, da bi morali otrokom vse dopustiti. Nasprotno, želimo si jasne meje, ki se jih tudi otroci zavedajo, ter avtoriteto, ki nam omogoča, da nas ubogajo na prvo besedo. Je kaj takega sploh mogoče doseči, se zagotovo sprašujete. To je mogoče doseči na naslednji način …
Kako naučiti otroke, da resno mislimo že pri prvem opozorilu?
Do našega kričanja običajno pride, ko nas ne ubogajo niti po treh, štirih ali več opozorilih. Otroke moramo preprosto strenirati, naučiti, da že ob prvem opozorilu ali prvi prošnji mislimo povsem resno. Kako to storimo? Tako, da jim že ob prvem opozorilu mirno povemo, kaj se bo zgodilo v primeru, če nas ne bodo ubogali. Nato pa v primeru ignoriranja našega (enega in edinega!) opozorila posledico preprosto izvršimo. Izkušnja posledice ali “kazni” bo v prihodnji podobni situaciji veliko bolj učinkovito zalegla kot vsako povzdigovanje glasu.
Preberite še:
Mama: Pri nas doma ne kričimo!
Primer: otroku rečemo, naj takoj pospravi igrače in pride k mizi na večerjo. Dodajmo, da v primeru, ko tega ne bo storil, po večerji ne bo risanke ali branja pravljice. Če otrok ne uboga na prvo besedo, ta večer pač ni ne risanke ne pravljice. Možno je, da bomo deležni kakšne solzice ali užaljenega pogleda, a naslednji dan bo zagotovo prišel nemudoma k mizi.
Otroku dajmo možnost izbire
Poleg tega, da ohranimo mirne živce, dajmo otroku možnosti izbire, kjer bo vsaka od obeh možnosti za nas sprejemljiva. Najstniku, ki noče pospraviti sobe, lahko recimo z mirnim, dobrovoljnim glasom predlagamo, da se sam odloči – ali bo sobo pospravil sam ali pa mu jo bomo mi.
Starejši otroci običajno ne marajo, da jim starši stikajo po papirjih in ostalem. Zato se bodo v primeru, ko bodo zaznali možnost, da pridemo v njihovo sobo mi in temeljito počistimo ter pomečemo v smeti vse, kar ne sodi vanjo, po vsej verjetnosti kar hitro spravili k pospravljanju svoje sobe.
Preberite še:
“Ljudje zmoremo veliko več, kot se nam včasih ljubi”
Preberite še:
Rimski samostani, ki nudijo edinstveno (in cenovno dostopno) nastanitev
Preberite še:
Skrivno sporočilo umirajoče matere na hčerinih poročnih čevljih
