V začetku ni bilo tako. V začetku nismo počeli nič posebnega, da bi prejeli ljubezen, nismo zmogli prositi zanjo, pa smo jo vseeno prejemali. Kdaj se je to spremenilo? Zakaj smo se naučili poistovetiti se s svojimi dejanji in ne s tem, kar smo?
Preberite še:
Ali moški opazi, kaj dela žena, šele ko mu zmanjka zlikanih srajc?
Živimo v kulturi, ki je prepojena z miselnostjo “sem, kar delam”. To pomeni tudi, da sem to, kar je moj poklic; sem to, kar so moja dejanja; sem to, kar mislim; sem moj videz; sem to, kar čutim. Nek “sem”, ki me zasužnjuje, ker se je prilagodil temu, kar drugi pričakujejo od mene. Ne gre za svobodna dejanja, temveč za dejanja v zameno za ljubezen.
“Sem”, ki me etiketira
Zagotovo je ječa mišljenja “sem, kar počnem” danes zelo ustaljena med nami. Po eni strani kaže podobo mene, zaradi katere sem sprejet in ljubljen – podoba moči, popolnosti, nadzora. Po drugi strani je možno, da sem si izoblikoval podobo, ki ustvarja meje in me ščiti pred drugimi – videz uporništva, strah vzbujajoč videz ipd. Obe vedenji sta boj za zastonjsko ljubezen, ki smo jo okušali v otroštvu.
Preberite še:
Zakaj ponižnost ni to, kar večina ljudi misli, da je
Težko je prelomiti ta vzorec (sem to, kar delam), v življenju so nas neprestano ocenjevali: ali so nam laskali ali nas zaničevali, dobili smo povišico, odobravanje ter različne vrste zunanjih odzivov, ki so potrjevali ali odtegovali ljubezen nam kot osebi glede na to, kako smo se obnašali.
Gre za nek “sem”, ki me etiketira: “sem najboljši v službi”. Posledično mislimo, da ne smemo stopiti nižje na tej lestvici: “Če ne bom več najboljši v službi, me ne bodo več imeli tako radi kot sedaj.” Taka ljubezen ni brezpogojna, temveč si jo je treba prislužiti in jo tudi izgubimo, ko drugim ne ugajamo več.
Nekatere posledice takšnega mišljenja:
- Delamo zato, da si pridobimo odobravanje drugih.
- Ne sprejemamo, da se oseba lahko spremeni. Negativno označimo tiste, ki se spremenijo in težko zaupamo v rast nekoga, ko se spremeni.
- Je nenasitno: ljubezen ki nas nasiti, je brezpogojna. Nikoli nas ne bo zadovoljila ljubezen, ki postavlja pogoje.
Preberite še:
4 ideje, kako doseči ravnovesje med osebnim življenjem, družino in delom
Kako prekiniti to navado?
- Vprašajmo se, zakaj delamo to, kar delamo, in kaj pričakujemo v zameno.
- Sprejemajmo se in se imejmo radi tudi v dnevih, ko ne dosegamo visokoletečih nazivov: dober otrok, dobra mama, dober uslužbenec … tudi tiste dni, ko nismo stoodstotni, smo vredni ljubezni.
- Prosimo svoje domače in prijatelje, da nam izrazijo ljubezen in s tem potrdijo, da nam ni treba ničesar izpolniti zato, da nas bodo imeli radi.
Vreden in čudovit sem že zato, ker sem Božji otrok, odsev Boga samega. Če me ima rad Bog, ki je vsemogočen, sem vreden tudi, da imam rad samega sebe in da me imajo radi ljudje okoli mene.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katja Tušek.
Preberite še:
Res moram spet k spovedi? “Spoved je nekaj blazno lepega!”
Preberite še:
Kako vem, ali me ima Bog rad?
Preberite še:
Skrivno sporočilo umirajoče matere na hčerinih poročnih čevljih
