Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Zakaj katoličani pri maši klečimo?

MOM,SON,PRAYING
Shutterstock
Deli

To je starodavna telesna drža, ki so jo uporabljali že prvi kristjani

Za katoličane je klečanje ena najznačilnejših molitvenih drž med obhajanjem bogoslužja. Verniki so pravzaprav dolga stoletja klečali med skoraj celotnim bogoslužnim obredom.

Zakaj?

Med prvimi kristjani je bilo sicer v navadi, da so molili stoje (danes to med bogoslužjem ohranjajo številni vzhodni kristjani), vendar je bilo tudi klečanje del zgodnjekrščanskega izročila.

Po besedah kardinala Josepha Ratzingerja (papeža Benedikta XVI.) je bilo klečanje tako v grški kot rimski kulturi zelo nezaželjeno. Ratzinger je v svojem delu Duh liturgije zapisal: “Če se ozremo v zgodovino, vidimo, da so Grki in Rimljani klečanje zavračali … klečanje je bilo nevredno svobodnega človeka, neprimerno za kulturo Grčije, nekaj, kar so počeli barbari. Za Plutarha in Teofrasta je bilo klečanje izraz praznoverja … Aristotel ga je imenoval barbarska oblika vedenja.”

Ratzinger trdi, da “klečanje ne izvira iz katerekoli kulture ‒ izvira iz Svetega pisma in njenega poznavanja Boga”. Predvsem “evangelist Luka, v obeh svojih delih (tako v Evangeliju kot v Apostolskih delih) na poseben način teolog klečeče molitve, nam pove, da je Jezus molil kleče. Ta molitev, s katero je Jezus vstopil v svoje trpljenje, je zgled za vse nas”.

Katoličani klečimo, ker je med molitvijo klečal tudi Jezus

Poleg tega klečanje v evangelijih običajno pomeni način izražanja prošenj in češčenja. V Novi zavezi je uvod v klečanje pogosto izpoved vere: “Verujem, Gospod,” sledi pa mu češčenje Boga (Jn 9,35-38). Beremo tudi o bolnikih, ki kleče prosijo za ozdravljenje.

Vse to so razlogi, zaradi katerih Rimski obrednik vernikom naroča, naj med bogoslužjem klečijo, posebej takrat, ko je na oltarju navzoč tudi Jezus.

V Splošni ureditvi rimskega misala je zapisano, da naj verniki “klečijo pri spremenjenju, razen če jih ovira bolezen, tesen prostor, veliko število navzočih ali iz drugih pametnih razlogov. Tisti, ki pri spremenjenju ne klečijo, pa naj se globoko priklonijo, ko mašnik poklekne po spremenjenju. Škofovske konference pa imajo pravico kretnje in telesno držo mašnega obreda … prilagoditi značaju in pametnim izročilom različnih narodov. … Kjer so navajeni, da ljudje klečijo od konca Svet do konca evharistične molitve, je to hvalevredno ohraniti.”

Ta telesna drža naj bi izražala naš duhovni odnos do troedinega Boga, ki je resnično s svojim telesom navzoč v sveti evharistiji. Gre za dejanje ponižnosti, ko pred Stvarnikom sveta prepoznavamo lastno majhnost. Klečanje pripravi naša srca, da Boga sprejmemo v svojo dušo, in odpravi našo prevzetnost, tako da nas s telesom opomni, kakšno mora biti duhovno jedro naše duše.

Na ta način je klečanje v sklopu katoliškega bogoslužja neposredno povezano z Jezusovo navzočnostjo v evharistiji. V nekaterih cerkvah imajo navado, da klečijo vse do trenutka, ko duhovnik blagoslovljene hostije položi nazaj v tabernakelj, čeprav to uradno ni del mašnega obreda.

Klečanje med bogoslužjem je starodavna drža, ki izraža globoko duhovno resnico, da je Jezus na oltarju resnično navzoč.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.