Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Poglejte, kako se naredi butarico

Deli

Butarice že, ampak zakaj se tem reče ljubljanske?

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Med najpomembnejše simbole cvetne nedelje spadajo butarice. Teh je več vrst. Tiste pisane, ki dajo temu prazniku originalno podobo in  so sestavljene iz več vrst barvnih oblancev z zelenjem na vrhu, se imenujejo ljubljanske.

Kako se jih izdela, je predstavil Blaž iz vrtnarstva Prijatelj, kjer je izdelovanje butaric že več kot 50-letna družinska tradicija.

Kako pa so ljubljanske butarice sploh nastale? “Po prvi svetovni vojni so na vzhodnem delu Ljubljane ženske sklenile, da bi bilo ob cvetni nedelji dobro narediti nekaj za meščane. Ti ne morejo imeti butar iz zelenja, saj nimajo živine, da bi ji to dali, nimajo toliko možnosti, da bi dele butar zataknili v pristrešje. Blizu je bila papirnica na Vevčah, kjer so dobile barvo za papir. Barvale so oblance in ta tradicija se je ohranila do danes,” pojasni Olga Šribar iz Sostra.

Kako nastane butarica?

Prav v tej ljubljanski četrti in okoliških krajih, vaseh naj bi se razvili zametki pisanega cvetnonedeljskega okrasja, prvotno namenjenega meščanom in prebivalcem tistih vasi, kjer ni bilo gozda s primernim zelenjem za izdelavo “navadnih” butar.

“Ljubljanske cvetne butarice so danes posebnost zase. V pisanih barvah zaživi v cvetnem tednu trg za stolnico, ko razpostavijo okoličani iz Dobrunj, Sostra, Bizovika in Orljega (danes Orle, op. a.) svoje edinstvene butarice po stojnicah. Prav malo je v njih živega lesa: kvečjemu šop brinja, vejica pušpana ali ciprese. Glavno so pobarvani, umetno zaviti in spretno naokrog napleteni oblanci …,” v knjigi Praznično leto Slovencev piše Niko Kuret.

Ljubljanske butarice, sestavljene iz oblancev iz smrekovega lesa, so bile bolj vzdržljive, hranili so jih lahko vse leto. Namenjene so bile predvsem za prikupen ter seveda blagoslovljen okras. Seveda pa omenjeni (ob)ljubljanski zaselki niso imeli “ekskluzive” na izdelavo tovrstnih butaric, ki so nastajale tudi drugje.

Kot v članku piše Ljudmila Bras, so poimenovanja cvetnih snopov v posameznih slovenskih krajih različna. Tako poznamo butaro (okolica Ljubljane), beganico (Gorenjska), prajkelj (Kranjska Gora), pegelj, snop, presmec (Štajerska in Prekmurje), pušelj, žegen (Dolenjska), drenek (Bela krajina), vejo, vivnik (Primorska).

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.