Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Kako me je Bog nagovoril prek hčerkinega dretja in kepic sladoleda

LUKA MAVRIC
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli

Nekatere verske resnice gredo težko v mojo glavo. Na primer ta, da je Bog pravičen in usmiljen hkrati

Pridejo situacije, ko se zdi naravnost nezdružljivo, ko se moram kot oče odločiti, ali naj bom pravičen ali usmiljen.

Nikoli ne bom pozabil lekcije, ko mi je Bog pomagal, da sem na nov način dojel, kako On to dvoje združuje v sebi. Na vroč poletni dan smo se z avtom že nekaj ur vozili proti morju. Otroci zadaj so postajali vedno bolj razdražljivi. V avtu je bilo vedno bolj nevzdržno. Ker se ni bilo mogoče nikjer ustaviti, sva jih z ženo nekako skušala pomiriti, preusmeriti pozornost drugam …

Dva sta se umirila, ena od deklet pa je vedno bolj navijala in nas vse spravljala ob živce. Ko nobeno prigovarjanje ni zaleglo, sem potegnil iz rokava še en as in rekel, da tisti dan ne bo dobila sladoleda, če takoj ne odneha. Običajno je delovalo, ker je sladkosnedna. Tokrat pa se sploh ni zmenila za mojo grožnjo in je še stopnjevala svoje početje. Nisem hotel popustiti.

Moja pamet v tisti vročini in živčnem vzdušju ni našla druge ideje, kot da sem ji rekel: “Vsaka naslednja minuta norenja pomeni en dan brez sladoleda.”

Gledal sem na uro in štel, pri kateri kepici se bo ustavila. Vem, kruto. Pri drugi kepici se še ni brigala. Pri tretji je hotela, da to prekličem, ni pa odnehala. Pri četrti je protestirala. Pri peti je tulila od besa. Jaz pa sem se ponavljal kot stara lajna, da želim samo to, da preneha. Pri šesti se je hotela pogajati in doseči, da grožnjo prekličem. Pri sedmi se je videlo, da se res hoče umiriti. Zasmilila se mi je in sem nehal šteti.

Ko se je povsem umirila, me je strahoma vprašala, ali kazen čisto zares velja. Lahko si mislite, da bi jo najraje preklical. Ne bi ji privoščil, da bi nas ves teden le gledala, kako se preostali sladkamo s sladoledom. Vendar če bi popustil, me otroci naslednjič sploh ne bi jemali resno. Oh, ljubi Jezus, kaj zdaj!?

In ta ljubi Jezus mi je šepnil: “Vzemi kazen nase.” Priznam, da me je presenetila ta misel, ker je moja glava ni sposobna. Takrat sem na novo razumel dejstvo odrešenja: Božji Sin je nase vzel našo krivdo in kazen za naš greh, da nas je odkupil in smo svobodni Božji otroci. Res je usmiljen do nas in hkrati pravičen, ker se kazni ni odrekel.

Blog je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina, št. 14.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Luka Mavrič
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več