Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

“Potrebujemo nekoga, da nas slači, sezuva, da se lahko počasi rešujemo svojega egoizma”

TINA MARTINEC SELAN
Deli

Od nedavnega v Sloveniji deluje Bratstvo Veselje evangelija. Predstavila nam ga je Anja Kastelic

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Anja Kastelic je posvečena sestra v Bratstvu Veselje evangelija (Fraternitá Evangelii Gaudium), po izobrazbi pa magistra farmacije ter zakonska in družinska terapevtka. Je predsednica Centra Chiara, imenovanega po Chiari Corbella Petrillo, ki jo je močno nagovorila s svojo življenjsko zgodbo, saj zajema področja, s katerimi se ukvarja tudi Center Chiara.

Poleg tega je Anja tudi močno povezana z Assisijem, kjer se je rodilo Bratstvo Veselje evangelija, ki združuje vse stanove ter sloni na karizmi bratstva in evangelizacije. Ustanovila ga je s. Katia Roncalli.

Študirali ste farmacijo in iz nje tudi diplomirali. Kdaj se je v vas zbudil klic po posvečenem življenju?
Želja po farmaciji je bila v meni od 7. razreda dalje. Želela sem si, da bi se ukvarjala z ljudmi, zdelo se mi je čudovito, da nekoga, ki je bolan, pozdraviš. Sanjala sem tudi klasične sanje o možu in družini.

Ko sem imela 15 let, se je v meni prvič pojavila misel o posvečenem življenju in, po pravici povedano, sem se je zelo ustrašila. Od Boga sem si “izpogajala”, naj mi da štiri leta med srednjo šolo mir.

Odločila sem se za študij farmacije in resno načrtovala, kako bom šla po študiju v misijone, se potem poročila in nato – da se Bogu “odkupim” – celo življenje poučevala verouk.

Je Bog kljub študiju farmacije vseeno vztrajal s svojim povabilom?
Bog je spoštljiv, nevsiljiv, človeku dovoljuje svobodo, želi prepričati s svojo ljubeznijo, ne na silo. Pri poklicanosti gre za vprašanje srca. Komu podariš svoje srce? Prek farmacije sem sanjala o tem, kako bi bila blizu ljudem, delala z njimi in jih ozdravljala.

Zdaj vidim, da mi je Bog preoblikoval in ojačal te sanje, da lahko kot posvečena ljudem razlagam Božjo besedo in jih prek tega tudi zdravim. Vidim, da je Bog zvest v svojih obljubah. Nekoč sem na faksu gledala film o Materi Tereziji. Po filmu mi je ostala misel, da zdaj končno razumem poanto posvečenega življenja. Rekla sem si, no, za to je vredno dati svoje življenje.

TINA MARTINEC SELAN

Kakšen je bil proces odločanja za posvečeno življenje? Kako to, da se niste odločili za nobenega izmed ženskih redov v Sloveniji?
Ko sem diplomirala iz farmacije, sem v sebi začutila močan klic, da grem na tečaj poklicanosti v Assisi. Zelo mi je pomagalo, da sem imela dve leti v Assisiju možnost duhovnega spremstva.

Veliko stvari se je v tem času zjasnilo, okrepilo v meni. V Assisiju sem čutila, kot da me je Bog čakal na vsakem koraku, da mi v srcu govori, da nikoli ne bom čutila take ljubezni, kot če svoje življenje posvetim Bogu.

Začela sem se razgledovati naokrog po različnih redovih. Kljub lepotam karizem se nisem čutla poklicana v nobenega od obstoječih redov. Težko mi je bilo, ko sem v sebi že rekla Bogu da, a zase nisem videla konkretne usmeritve.

Kje je moje mesto znotraj posvečenega življenja? Molila sem za to, da bi mi Bog pokazal, kako naprej. Bila so leta iskanja, notranjih bojev. Na trenutke sem bila že pošteno naveličana tega iskanja. To lahko primerjam s tem, kot če se vidiš v družinskem življenju, a fanta, v katerega bi se zaljubila in se z njim poročila, ni.

Kako se je rodilo Bratstvo Veselje evangelija?
Pred nekaj leti se je rodilo to, kar sem tako dolgo čakala. Krik po drugačni Cerkvi, Cerkvi odnosov, je prihajal od mladih, ki so čutili klic v posvečeno življenje, pa tudi od tistih, ki so čutili klic po poročenemu življenju.

Asiški škof je prepoznal, da gre za neko novo prebujanje v njegovi škofiji, ki pa je seglo mnogo dlje. Dal nam je vedeti, da je tudi pred 800 leti nek mladenič, sv. Frančišek, sanjal svež veter in prenovo v Cerkvi.

Živite v hišah bratstva. Lahko poveste kaj več o vašem načinu življenja?
V Italiji je že precej hiš bratstva, so pa tudi drugje po svetu. Obstajajo začasne in stalne hiše bratstva. Posvečeni in poročeni v isti hiši živijo skupaj, kajti to je bratstvo, to je Cerkev. Na ta način so živeli tudi prvi kristjani.

Pomembno se nam zdi, da gradimo Cerkev obličja, Cerkev odnosov, tako da se na nek način vračamo k temu, kar je bila Cerkev v začetku. Danes je pastorala v krizi zato, ker so v krizi odnosi. Manjka duhovnih očetov in mater, ki bi spremljali mlade in jim pomagali.

Kje vidite poklicanost vaše skupnosti v Ljubljani?
Poklicanost naše skupnosti je najprej sprejem svojcev bolnikov iz kliničnega centra in mam otrok, ki se zdravijo na Pediatrični kliniki, saj smo v neposredni bližini bolnišnic. Potem prepoznavamo potrebe mladih, zanje skušamo postavljati temelje poklicanosti, da odrinejo na globoko in zaživijo to, kar jim je Bog položil v srce.

Mladi iščejo jasnost, vidim žejo mladih, da bi dobili jasno sporočilo, kako naprej v življenju. Pogosto se mladi nekje zataknejo in potem se zgodi samskost. Samskost ni poklicanost, za nekaj se je treba odločiti. Za poklicanost je treba sprejeti neko odločitev, ne cincati in stati na mestu.

Odziv je velik, vem, da to ni naša zasluga, ampak konkreten odziv ljudi, ki čutijo potrebo po tem, da bi v življenju našli pravo pot.

Zakaj pravite, da samskost ni poklicanost?
Dve poti sta: pot posvečenega življenja in pot poročenosti. Če se ne odločiš niti za eno niti za drugo, potem “bluziš”. Za nekoga moraš dati svoje življenje. Odloči se in naredi nekaj iz svojega življenja.

Je tudi tretja pot, to so recimo bolniki, invalidi, ljudje s posebnimi potrebami. Ti so že s Kristusom na križu. Preostali pa potrebujemo Drugega, nekoga, s komer smo v odnosu, da nas slači, sezuva, da se lahko počasi rešujemo svojega egoizma.

Šele ko te konkretna ljubezen zares “opaše in te odvede, kamor nočeš”, ven iz cone udobja, začneš biti poslušen Ljubezni, prepoznaš Ljubezen. Ljudje potrebujemo konkretnost, da nas ljubezen naredi majhne, kot recimo mama postane povsem majhna pred potrebami svojega otroka.

To je služenje Kristusu, ne kariera. Izstopiti iz svojega protagonizma, vstopiti v odnos novega življenja, ki je krst, ki je življenje v Kristusu. Posvečeno in poročeno življenje se tukaj dopolnjujeta oziroma, če gledamo radikalno, sta v svojem bistvu enaka.

Zakaj se dandanes toliko mladih, kot pravite sami, “zatakne” nekje vmes?
Če gradiš samo sam s sabo, na sebi in si ti glavni protagonist svojega življenja, se hitro naveličaš, ne greš naprej. Življenje je odgovor na klic, v italijanščini vocazione – najprej glas (voce), potem akcija, dejanje (azione).

Mladi se danes zataknejo, ker si ne upajo iti na pot. Ne upajo zapustiti svojega udobja, ker ne vidijo, kaj bi jih tam čakalo, ker se bojijo, da bi šli v prazno. Ko pa začutiš Boga, ki sanja zate in misli zares, ko prepoznaš nek konkreten obraz, si upaš narediti korak in iti na pot.

Če spoznaš fanta ali dekle, v njem vidiš klic, da se s poroko posvetiš njemu in prek njega Kristusu, je to odgovor na klic. Kot je Bog rekel Abrahamu: “Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal.” (1 Mz 12,1)

Treba je iti na pot, pogosto se stvari zjasnijo šele na poti. Tistemu, ki gre na pot, ki zaupa, Gospod vse priskrbi, od obleke do prevoza.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.