Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Zakaj spanca ni priporočljivo nadoknaditi ob koncu tedna

WOMAN
By Nenad Aksic | Shutterstock
Deli

Če vsako noč spimo vsaj osem ur, to ni razkošje, ampak izraz ljubezni do samega sebe

Spanje se mi je vedno zdelo nekaj samoumevnega. Tudi ko so bili moji otroci še dojenčki (z opazno izjemo enega, ki je prvo leto svojega življenja prekričal), sem vsako noč spala osem ur. Ob redkih priložnostih, ko sem bila deležna manj spanca, sem bila naslednji dan utrujena in sitna, razdražljiva in slabe volje.

Konec tedna je čas za spanje

Danes je precej drugače. Moj najmlajši šteje tri leta, zato mi ni več treba skrbeti, da me bo kdo zbujal sredi noči. Toda narava mojega dela zahteva, da večino juter iz postelje vstanem ob četrt čez štiri – žal ne za polurno crkljanje z dojenčkom, ki bi mu sledila dodatna ura spanja. Vstanem in tudi ostanem pokonci, delam uro in pol, preden se otroci sploh zbudijo, nato jih odpeljem v šolo in nadaljujem delo.

Zdaj čez teden spim precej manj kot 8 ur na noč. Do petka sem že tako izčrpana, da navadno zaspim prej kot otroci in spim od 10 do 12 ur. Saj moram vendar nadoknaditi spanec, mar ne?

Posledice neurejenega urnika spanja

Niti ne. Raziskave kažejo, da izgubljenega spanca ni mogoče nadomestiti – in če ga poskušamo, si lahko naredimo več škode kot koristi. Če bi želeli odplačati eno samo uro spalnega dolga, bi morali dejansko počivati kar štiri dni. Izgubljeni spanec je torej skorajda nemogoče nadomestiti v dveh nočeh ob koncu tedna.

Neurejen urnik spanja zmoti tudi našo “notranjo uro”, sistem, ki uravnava raven hormonov za spodbujanje nočnega spanca in čuječnosti čez dan. Učinke motenj “notranje ure” beležijo predvsem pri ljudeh, ki delajo v nočni izmeni: njihov neobičajen življenjski ritem povezujejo z rakavimi obolenji, slabšimi miselnimi sposobnostmi in zgodnjo smrtjo. Poleg tega so ljudje, ki jim primanjkuje spanja, bolj nagnjeni k negativnim spremembam presnove.

Manj spanca, slabše delovanje

To me sploh ne preseneča. Zdaj, ko so otroci večji, moram sama uravnavati svoj urnik spanja, kar je, če sem iskrena, veliko bolj zahtevno kot uravnavanje urnika otroškega počitka. V najslabšem primeru, ko čez teden nekaj noči zapored spim manj kot šest ur, takoj čutim posledice. Zelo sem utrujena in brez moči, moje miselne sposobnosti pa so občutno okrnjene.

Delo, ki ga sicer opravim v dvajsetih minutah, lahko traja celo uro. Nenehno izgubljam stvari in možgani so preveč zmedeni, da bi se spomnila, kje sem kaj odložila. V takšnih dneh tudi več pojem, prigrizke si privoščim večkrat na dan, čeprav sem to navado sicer opustila že pred leti.

Če smo utrujeni, ne moremo skrbeti za druge

Spanec je nujno potreben za našo učinkovitost – ne le miselno, temveč tudi duhovno in čustveno. Ko smo preutrujeni, da bi poskrbeli zase, ne moremo skrbeti za druge. Če vsako noč spimo vsaj osem ur, to ni razkošje, ampak izraz ljubezni do samega sebe, način, da poskrbimo zase in posledično za svojo družino – umirjeno, potrpežljivo in ljubeče.

Zavedam se, da mi nestalen urnik spanja prav nič ne koristi, saj ves čas čutim njegove posledice, resnično pa nisem vedela, da lahko vpliva tudi na mojo “notranjo uro”. Miselno zmedenost sem pripisovala pomanjkanju spanja, nikoli pa nisem razmišljala o kopičenju učinkov – ali še slabše, da lahko premiki “notranje ure” negativno vplivajo na moje duševno in čustveno zdravje, kar se prenaša tudi na mojo družino.

Čeprav torej že dlje časa vem, da je urejen urnik spanja resna stvar in da bi morala vsak večer v posteljo najpozneje ob 21. uri, tega v resnici ne počnem. Tistih nekaj dragocenih ur pred spanjem je navsezadnje moj edini prosti čas. Ampak cena zanj je visoka: zaradi vsakdanje nepotrpežljivosti sem izgubila miren in trden odnos z otroki, ki sem ga gradila toliko let.

Obljubim, da se bom nocoj odpravila v posteljo do 21. ure … pa če bo hiša pospravljena ali ne. Po dobrem in zadostnem spancu bom bolje pripravljena na vse, kar me čaka. Pravzaprav me ne bi presenetilo, če se mi male krize, ki me vsak dan malce iztirijo in preizkušajo moje potrpljenje, sploh ne bodo zdele krize, ker bom spočita in umirjena. Morda se bodo iz njih razvile nepričakovane priložnosti, da ljubeče poskrbim za svojo družino.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.