Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

4 znamenja, da ste morda duhovno mrtvi

PRAYER FOR LIFE,NEW YORK CITY,ROE V WADE
Jeffrey Bruno
Deli

Tako kot obstajajo znaki, da je mrtvo naše telo, so tudi znamenja, ki razkrivajo duhovno smrt

“Je mrtev ali živ?”

To je pomembno vprašanje, ali ne? Kako ugotoviti, ali je človek živ ali mrtev? Seveda obstajajo uveljavljeni znaki. Preverimo lahko, ali oseba diha, izmerimo pulz, poiščemo srčni utrip. Toda pri tem govorimo o telesnem življenju ali smrti. Kaj pa duhovno življenje ali smrt? Ali natančneje:

Kako vemo, da smo duhovno mrtvi?

S pomočjo spodaj naštetih znamenj lahko ugotovimo, ali je oseba duhovno mrtva. Ta znamenja se običajno pojavijo skupaj.

Prvo znamenje:

Opaziti ni nikakršnih prizadevanj. Kaj je mišljeno s tem? Oseba je brezvoljno sprijaznjena s trenutnim stanjem in ne kaže nobene težnje po boljši prihodnosti. Z drugimi besedami: “Moje napake so nespremenljive; takšen pač sem. Vrline so zame nekaj nemogočega; pač nisem tiste vrste človek.” Odsotnost prizadevanj je zelo sorodna smrtnemu grehu lenobe, mar ne?

Drugo znamenje:

Ni sočutja. Kaj je mišljeno s tem? Okamnelo srce ob vsem grehu in trpljenju na svetu. V navzočnosti greha nobenega ogorčenja ali stremljenja k pravici in Božjemu dostojanstvu; nobene žalosti ob izgubi človekove duše. V navzočnosti trpljenja nobenega sočutja za prizadete, kaj šele ukrepanja v prid vseh trpečih. Telo, razum in srce se preprosto ne zganejo.

Pomislimo na presunljivo opažanje sv. Avguština: “Upanje ima dve čudoviti hčeri: njuni imeni sta jeza in pogum. Jeza, da so stvari takšne, kakršne so. Pogum, da bi jih spremenilo v takšne, kakršne bi morale biti.” Torej lahko sklenemo, da odsotnost sočutja kaže tudi na odsotnost upanja.

Tretje znamenje:

Ni učenja. Kaj je mišljeno s tem? Zavrnitev, da bi se podučili o Božji svetosti in svojem grehu. Ko smo zaljubljeni, ljubljeno osebo večkrat prosimo: “Še mi pripoveduj.” Kateri človek pri zdravi pameti pa ne bi vzkliknil: “Še mi pripoveduj!”, ko Jezus pravi: “Jaz sem pot, resnica in življenje,” (Jn 14,6)? Odsotnost učenja pomeni pomanjkanje ponižnosti oz. nepripravljenosti, da slišimo resnico o Bogu in resnico o sebi.

Četrto znamenje:

Ni kesanja. Skoraj vsak duhovnik lahko potrdi, kar je videla že večina med nami: vrste za prejem svetega obhajila so dolge, dosti daljše od vrst pred spovednicami. Kaj lahko razumen človek sklepa iz tega?

Gotovo ne, da je greh premagan že v tem življenju! Odsotnost kesanja opazimo pri ljudeh, ki grešijo brez oklevanja, brez obžalovanja in brez sramu. Iz kulture, ki samozavest ceni bolj kot kesanje, verjetno ne bo prišlo prav veliko svetnikov. Tako kot duša tudi kultura brez kesanja ne more obroditi dobrega sadu in nima prihodnosti.

Po zapisu teh besed se zavedam skušnjave, da bi ta štiri znamenja duhovne smrti opažali le pri drugih ljudeh. Morda bomo celo v skušnjavi, da bomo sestavili seznam sorodnikov in znancev in vsakemu pripisali določeno znamenje.

Pa se tej skušnjavi raje uprimo! Namesto tega si znova oglejmo seznam in ponovimo vprašanje trpečih apostolov pri zadnji večerji: “Saj nisem jaz, Gospod?” (Mt 26,22)

Če se prepoznate, je skrajni čas, da izprašate svojo vest, naredite načrt za spremembe v življenju in nato čim hitreje poiščete spovednika. (Dobrodošel nasvet: če niste bili brezmadežno spočeti, potem ste grešniki, in najmanj eno od teh znamenj ob različnih priložnostih velja tudi za vas – in zame!)

V molitvi prosimo Gospoda, naj nam razodene, kje na vrtu naših duš se je že globoko ukoreninil plevel. Prosimo za nebeško pomoč pri odstranjevanju tega plevela in ga nadomestimo z nasprotnimi vrlinami. Bližnji osebi (duhovnemu vodji, zakoncu ali pa kakšni drugi duhovno zreli osebi) zaupajmo svoje načrte za spremembe v življenju, ki so se potrdili v molitvi. Zaupajmo ji razpoznavne in opazne cilje, da bodo v ljubezni do bližnjega od nas lahko zahtevali spremembe, ki jih moramo narediti vsi.

Razmislite: če nočemo priznati, da nas je duhovna smrt že načela, če trmasto zavračamo potrebo po spovedi, kesanju in spremembah, s tem obračamo hrbet milostim postnega časa in blagoslovom velike noči. Če bi to storili, bi bili podobni Lazarju, ki ni želel priti iz groba, ker se mu je to zdelo prenaporno. Bog nas obvaruj takšnega škandala!

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.