Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Huda poškodba ji je porušila svet. A odprla oči za več novih

LOJZE GRČMAN | ALETEIA
Deli

"Ko družba okrog tebe ve, da zagovarjaš svoja stališča in živiš po njih, to spoštuje. Mi pa imamo predsodke, kaj si bodo mislili o nas"

Zdaj je Natali Hari trenerka, še pred nedavnim je bila odlična odbojkarica. Na njeno športno pot je znak stop postavila poškodba kolena pred dvema letoma. Sprva je bil to seveda šok, konec ustaljenega ritma, konec (športnega) sveta. Sčasoma pa je spoznala, koliko dobrega ji je prinesla ta situacija, ki je bila sprva videti kot neznosna ovira. Končala je fakulteto, zbližala se je s tedanjim fantom – zdajšnjim možem in spet našla vero.

“Pomembno je graditi življenje na več temeljih, ne le na enem, na primer športu. Ampak naj se povezujejo denimo fakulteta, šport, vera, družina, kariera … Po eni strani si zaradi več obveznosti lahko bolj učinkovit. Ni modro staviti le na enega konja. Če temu ne uspe, ti ne ostaja nič,” razmišlja diplomantka poljščine in južnoslovanskih jezikov.

Ministrantka, animatorka, voditeljica oratorija

V domači ankaranski župniji, kjer delujejo salezijanci, je bila Natali dejavna še kot dekletce, najprej kot ministrantka, nato desetletje v vlogi animatorke in voditeljice oratorija. Po srednji šoli se je odpravila na študij v prestolnico.

Tam je po eni strani pri salezijancih spoznala, da ni prav nič čudno, če mladi okrog vratu nosijo križce, da “obstajajo” njeni vrstniki, ki so dejavni v cerkvi, študentske maše in podobno, po drugi pa je bila nekakšen osamelec v svojem športnem okolju.

Vera na čakanju

“Vedno sem bila in sem še danes v klubu ena redkih, ki sem verna. Ko sem nosila križec, so me spraševali, kaj to pomeni, in mi je bilo nerodno. Ampak to je bil moj problem. Razčistiti je treba pri sebi. Takoj ko si omenil Cerkev, si bil čuden in starokopiten. Večina ljudi ima o Cerkvi slabo mnenje,” izkušnjo iz svojega kroga družbe deli 23-letna Primorka.

“Ko sem igrala, nisem hodila k maši in spovedi. Te stvari so mi zdaj zelo pomembne, tedaj pa sem jih za dve leti ali tri dala na stran, na čakanje,” pripoveduje Natali. “Šele ko sem se poškodovala, sem dojela, koliko in kako sem se umaknila iz Cerkve.”

Brez sramu

To je bilo torej eno od dragocenih spoznanj mesecev, ko je imela veliko časa za razmišljanje. Zato poudarja: “Za vse, ki hodijo v cerkev, se mi zdi ključno, da se tega ne sramujejo. Ko je tako in imaš pogum, da zagovarjaš svoja stališča, je veliko lažje. Ko družba okrog tebe ve, da zagovarjaš svoja stališča in živiš po njih, to spoštuje. Mi pa imamo predsodke, kaj si bodo mislili o nas. Kar nekaj.”

OSEBNI ARHIV

Zakopana v knjige

Seveda za poškodbo ni nikdar pravi čas. A Natali se je pripetila ravno, ko je njena kariera dobivala pospešek in se je z odliko uveljavljala v ljubljanskem klubu Vital. Pravzaprav tistega usodnega dne sploh ni šlo za kakšen nenavaden gib.

Skočila je kot že nekaj tisočkrat v preteklosti, dosegla celo točko za svojo ekipo, a pristanek je bil za njeno koleno presilovit. Kolenske vezi so popustile. Takoj je bilo jasno, da bo potrebna operacija, malo pozneje pa, da je odbojkarske kariere za Natali konec.

Kar naenkrat je pristala v dnevih, ki so bili povsem drugačni kot prej več let trajajoča kombinacija bolj ali manj zgolj šole in športa. Na začetku je veliko prejokala. A nesreča je s sabo prinesla tudi nekaj – ali pa veliko – sreče. Za začetek se je zakopala v knjige in opravila enega težjih izpitov svojega študija.

“Poškodba in operacija sta se zgodili v času izpitnega obdobja, tako da glede obveznosti na fakulteti nisem z ničemer zamujala. Na izpite sem hodila z berglami. Eden izmed profesorjev mi je v šali dejal: ‘Menite, da boste zaradi mavca lažje naredili izpit? Saj ste imeli zaradi poškodbe več časa za pripravo!'”

Oprema za življenje

V tistem obdobju se je zbližala z zdajšnjim možem, s katerim sta dvakrat poromala v Medžugorje. Diplomirala je in se izobraževala tudi v trenerski smeri.

Igrišče združuje

Natali bo dejavna tudi na 30. mednarodnih salezijanskih igrah mladih (PGSi Slovenija), ki bodo potekale v Sloveniji, in sicer med 30. aprilom in 5. majem na Kodeljevem. Udeležilo se jih bo okrog 1300 mladih (do 18. leta) iz vse Evrope. Pomerili se bodo v nogometu, košarki, odbojki in namiznem tenisu. Letošnje geslo je Igrišče združuje.


“Zavedamo se, da so na igrišču različni mladi; dobri in manj dobri športniki, verni in neverni, iz urejenih in tudi manj urejenih družinskih razmer … Vendar na igrišču niso samo oni, temveč tudi trenerji, starši, voditelji skupin, duhovniki … Igrišče združuje, če smo z mladimi,” sporočajo organizatorji. Več na pgsi2019.si.

Zdaj Natali nič več ne igra, ampak odbojkarskih veščin uči 14- in 15-letna dekleta. Ker je trener, še posebej za mladostnike, zelo vplivna osebnost, nanje tako ali drugače prenaša tudi svoje vrednote. Ponosna je, da je njena ekipa marljiva in nima težav s fair playem.

Ob tem pa svoja dekleta Natali želi tudi opremiti za življenje: “Zelo se trudim, da skušam čim bolj izkoreniniti opravljanje. Saj veste, ženske veliko govorimo. Poskušam jim dopovedati, da z opravljanjem povzročajo razkol v ekipi. Zdi se mi, da mi kar uspeva. Vsaj ko sem zraven.” (nasmešek)

Dejavno si prizadeva za to, da se igralke enako obnašajo do vseh. Konkretno: “Da tiste, ki znajo več, ne diskriminirajo onih, ki znajo manj. To se lahko zgodi v ‘sekundi’. Če ne slediš nekim smernicam, si lahko iz športa hitro izločen.”

O koreninah

Čeprav je morala pogosto plavati proti toku in to še počne, se je mlada trenerka naučila, da je družbi včasih vseeno, kdo si in od kod prihajaš. Bistveno je, da si dobronamerna oseba.

“V preteklosti sem imela težave zaradi svojih korenin. Natančneje, nerodno mi je bilo povedati, od kod prihajajo moji starši. Mama je iz Mostarja, oče iz Banjaluke. Oba sta Hrvata iz Bosne in katoličana. Spraševala sem se, kaj si bodo drugi mislili o meni zaradi tega, tako so me nekateri zaradi tega še lažje sprejeli. Zdaj sem zelo ponosna na svoje korenine. Vedno sem govorila, da se ne bom poročila s ‘Slovencem’, a zgodilo se je drugače.” (smeh)

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.