Preberite še:
Najtežje obdobje v zakonu je, ko so otroci še majhni
Saj vem, da bi si morala odebeliti kožo, pa vendar sčasoma ne morem mimo ponavljajočega se sporočila: “Daj že enkrat na stran svoje ustvarjalne podvige in se posveti družini. Saj si to vendar izbrala, a ne?”
Odpovem se času zase
Preberite še:
Tri molitve za preobremenjeno mamo
A nesreča v meni narašča. V meni se oblikuje svareče opozorilo: eden od pokazateljev depresije je, da me stvari, ki so me veselile, ne veselijo več. Sprašujem se, kaj je ta otopelost, ki se je prikradla vame. In od nekod priplava druga misel – od Brene Brown: “Nerabljena ustvarjalnost ni benigna.” Če se zaredi, povzroča škodo, razjeda od znotraj. In še bolj svareče opozorilo Virginie Woolf, ki je na nekem mestu zapisala: “Misel, da bo tisti edini talent, ki ga je skrivati, smrt – majhen talent, pa lastnici ljub – poginil in z njim moj jaz, moja duša.”
Moja lestvica vrednot
Spomnim se, kako sem nekoč šokirano brala lestvico vrednot v Priročniku za mamice: na prvem mestu je moj odnos z Bogom. Na drugem odnos s seboj, s svojo ženskostjo. Na tretjem odnos z možem. Šele nato sledijo otroci. A pri skrbi za dojenčka, tri šolajoče se otroke in dva nadvse živahna predšolska otroka sem zlahka pozabila na ta vrstni red.
Preberite še:
Materinstvo in/ali/je kariera?
Pozabila, koliko živosti mi daje to, da je ustvarjalnost del mojega vsakdana, da lahko pišem, pojem, igram, berem. Čeprav so to majhni talenti, mi vendar celo Sveto pismo naroča, naj jih ne zakopljem. Naj jih ne skrivam, ker to ne vodi v Življenje. Pravijo, da besede mičejo, zgledi pa vlečejo. Morda je potem na mestu, da se, ko se oblačim, da bi šla v šolo na razgovor o nadarjenosti svojih otrok, vprašam še, kako bom poskrbela, da bom tudi jaz gojila svoje darove?
