Duhovnik Lojze Kozar je s svojim življenjem in delom pomembno zaznamoval župnijo Odranci. Bil je tudi pisatelj in človek neuničljivega upanja. Smemo ga imenovati Božji služabnik Rodil se je leta 1910 v Martinju na Goričkem, kjer je preživel otroštvo. Mama mu je umrla komaj triletnemu in namesto nje sta ga, kot je pozneje zapisal v svojih knjigah, greli le materina ruta ter ljubeča skrb babice in tete.
Njegovi Odranci
Leta 1936 je bil posvečen v duhovnika. Deloval je kot kaplan v Trbovljah, Hrastniku, Brežicah in Turnišču. Med vojno je bil pregnan na Madžarsko. Po vojni je nekaj mesecev deloval v Veliki Polani kot naslednik župnika Danijela Halasa, ki je tik pred koncem vojne umrl mučeniške smrti.
Preberite še:
Hoteli so se ga znebiti, a spomin nanj živi še danes
Preberite še:
Frančišek Janez Bonifacio, “mirni svetniček” – ubit zato, ker je bil veren
Leta 1945 je bil Kozar imenovan za župnika v Odrancih z nalogo, da tam postavi cerkev in župnišče. Vse to je uresničil in odransko občestvo vodil več kot 40 let.
Gradnja cerkve v Odrancih
Skupaj z verniki si je zelo prizadeval za gradnjo cerkve in duhovno oblikovanje župnije. Takratna oblast je hotela na vsak način zatreti novo župnijo, zato je zaprla župnika, gradbeni material za novo cerkev pa zaplenila. Sledile so še mnoge kazni in težke preizkušnje.
Preberite še:
Skrivnostni svetnik iz rimske Emone
Kozar je vodil prizadevanja vernikov, da so si najprej postavili zasilno leseno cerkev, nato pa zidano cerkev, ki je bila po načrtih arhitekta Janeza Valentinčiča zgrajena v letih od 1964 do 1967. Naprosil je enega takrat najboljših slikarjev, duhovnika Staneta Kregarja, da je cerkev poslikal.
Tragična nesreča
Najbolj črn dan njegovega življenja je bil 14. marec 1966, ko se je med gradnjo zaradi hudega mraza podrla kupola cerkve in pod seboj pokopala osem vaščanov. Iz žalosti so mu pomagali vstati sovaščani in verniki, ki niso obupali, ampak so se še bolj trudili pri gradnji cerkve. Vse to je Kozar popisal v knjigi Neuničljivo upanje.
Cerkev Svete Trojice je bila posvečena leta 1977. Po prvotni zasnovi so pozneje na pročelju zgradili tri zvonike, ki simbolizirajo Sveto Trojico.
Zanimal se je za kulturo …
Ob svojem duhovniškem delu se je ukvarjal s kulturno dejavnostjo. Vodil je pevske zbore, vzpodbujal ljudsko petje, zbiral in zapisoval stare narodne pesmi. Napisal je več verskih priročnikov in teoloških spisov.
Preberite še:
Sveta Barbara na Ravniku – cerkev, ki jo domačini nosijo v srcu
… in bil znan kot pisatelj
Širši javnosti je bil znan predvsem kot pisatelj. Napisal je 11 leposlovnih knjig in več kot 200 krajših zapisov. Med knjigami sta najbolj znani Materina ruta in Babičina topla dlan, ki sta odtis njegovega otroštva.
Kozar pa ni bil edini duhovnik med pisatelji. Postavljajo ga ob bok Franu Saleškemu Finžgarju, Ksaverju Mešku in Janezu Jalnu.
Njegova pisateljska dejavnost ni bila ločena od duhovniške – vse, kar je napisal, je napisal kot duhovnik. “Pišem vedno zato, da ljudi dvigam, da jim vsaj nekoliko oplemenitim srce,” je dejal.
Neuničljivo upanje
Značilnost Kozarjevega pisanja je tekoče pripovedovanje in lep jezik. Iz njegovih del odseva vera, da je v vsakem človeku skrita iskrica dobrote. Znal se je vživeti v preprostega človeka z vsemi njegovimi dobrimi in slabimi lastnostmi, vživel se je v svoje domače goričko okolje in ga prikazal takšno, kot je bilo. Iz vseh njegovih del veje “neuničljivo upanje”, ki kljub vsem hudim preizkušnjam v življenju ohranja v ljudeh pogum za vztrajanje.
Preberite še:
Frančiškanski svetnik, ki je hodil po vodi
Umrl je 29. aprila 1999 v Odrancih, kjer je tudi pokopan. Leta 2015 se je uradno začel postopek za njegovo beatifikacijo, kar je prvi korak v postopku razglasitve neke osebe za svetnika. Z gotovostjo ga smemo imenovati Božji služabnik.
Preberite še:
“Jezus, objemi me!” Presunljiva molitev devetletnega Manuela, ki je umiral zaradi raka
Preberite še:
5 idej za dobro in učinkovito skrbništvo po ločitvi
Preberite še:
Siva, modra, črna. So to res edine barve, ki jih lahko nosijo moški?
