Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Kako je zacvetela skoraj izumrla župnija

WEB 3 MASS AT NEW ROADS
Deli

Ko je župnik iz predmestja Bostona prevzel župnijo, se je soočil z upadom števila vernikov, propadanjem stavb, finančnimi težavami in nezainteresiranostjo župljanov. Z verniki je začel iskati nove poti

“Če ste danes prvič z nami, morda prvič po dolgem času ali pa se v cerkvi ne počutite povsem domače, ne skrbite – dobrodošli! Res smo veseli, da ste danes z nami pri tem bogoslužju!”

Nekako tako se glasi pozdrav pri vsaki nedeljski maši pastoralne zveze New Roads Catholic v Belmontu v ZDA. Blagodejen je bil tudi za našo družino, ki je v času enoletnega bivanja v predmestju Bostona postala del te župnije (oz. pastoralne zveze).

Pozdrav z nasmehom

Ob prvem obisku maše so nas že na vhodu pozdravili ljudje z nasmehom in nam izrekli dobrodošlico. Do trenutka, ko smo prišli do stolov v dvorani, ki je služila kot bogoslužni prostor, so nas pozdravili vsaj še kaki trije. Med čakanjem na začetek maše smo opazili kopico tehnične opreme in šestčlansko glasbeno skupino. Zatem je na oder stopil nekdo od laikov iz pastoralne ekipe, izrekel dobrodošlico, povabil v posebne programe za otroke ter nas spodbudil, da pozdravimo ljudi okrog sebe in vstanemo za začetek bogoslužja.

Maša je tekla brez večjih posebnosti, a z velikim občutkom za lepo in sveto, s čudovito sodobno slavilno glasbo in nevsiljivo glasbeno podlago tudi pri nekaterih drugih delih maše ter s premišljeno izdelano pridigo. Ob koncu maše je eden od laiških sodelavcev v dialogu z duhovnikom vsebino pridige dopolnil še s svojo osebno izkušnjo in nas vse povabil na kavo in krofe v zadnjem delu dvorane.

MASS AT NEW ROADS
Arhiv New Roads Catholic
Sprašujejo se, kakšna glasba dandanes najbolj pomaga ljudem k srečanju z Bogom.

Izkušnja je bila res nagovarjajoča, v naslednjih mesecih pa smo imeli priložnost spoznati tudi njeno ozadje. V župnijah sv. Jožefa in sv. Luka namreč ni bilo vedno tako. Ko je duhovnik Thom Mahoney leta 2011 prevzel eno od omenjenih župnij v razmeroma premožni četrti Belmonta, ga je presenetilo, v kako slabem stanju je – od upada vernikov, propadanja stavb, finančnih težav in nezainteresiranosti župljanov pa do brezupnih poskusov, da bi bilo spet tako, kot je nekoč bilo.

Več kot preživetje

Dve leti za tem je bostonska nadškofija pod vodstvom kardinala Seána O’Malleyja zasnovala pastoralni načrt, po katerem pešajoče župnije združujejo v pastoralne zveze, da jih krepijo za delo nove evangelizacije. V eno od prvih 13 pastoralnih zvez sta bili združeni tudi omenjeni belmontski župniji pod vodstvom Thoma Mahoneyja in skupne pastoralne ekipe. Nadškofija jim je kot vir idej in navdiha priporočila knjigo Prenovitev, ki jih je močno nagovorila, in od takrat dalje so povezani z istoimenskim gibanjem za prenovo župnij (Rebuilt).

Odgovor na temeljno vprašanje “Zakaj sploh obstajamo?” so našli v Jezusovem naročilu: “Pojdite in naredite vse narode za moje učence”. Mahoney je prepričan: “Bog nas kot Cerkev kliče, da naredimo veliko več kot samo to, da preživimo, kliče nas k temu, da cvetimo.” Svojo vizijo so zato ubesedili tako: “Želimo biti rastoča skupnost ljudi, ki rastejo v odnosu z Bogom in prihajajo naproti svojim prijateljem in sosedom.” Še posebej zadnja tri leta intenzivno iščejo nove poti do ljudi, od tod tudi ime New Roads (Nove poti).

Nič več “tako se je vedno delalo”

“Eden od prvih korakov je bil, da smo prenehali delati stvari zaradi njih samih ali zaradi tega, ‘ker se je to tako pač vedno delalo’,” se spominja ustvarjalna direktorica v pastoralni ekipi, Kathy O’Leary. Namesto tega so vsako stvar pretresli v luči temeljnega poslan­stva. Tako so recimo ugotovili, da tradicionalni verouk ne rojeva pravih sadov, saj ga starši dojemajo potrošniško in otroke tam samo “odlagajo”, to pa ne krepi povezanosti s Cerkvijo in ne pomaga pri oblikovanju Jezusovih učencev.

Otroški program so zastavili povsem drugače in se osredotočili na njihovo izkušnjo bogoslužja, na srečevanje v manjših skupinah in na vključevanje celotne družine. Obisk se sicer ni povečal, a Mahoney opaža, da so zdaj starši veliko bolj vključeni in nagovorjeni, sami so začeli rasti v veri. Če so se prej prve spovedi otrok udeležili dva do trije starši, se jih danes več kot polovica.

Cerkev ne sme biti “klub prepričanih”

Nova smer se ni porodila iz želje po modernosti ali drugačnosti, opozarja Mahoney, ki priznava, da so v procesu prenove delali tudi napake in koga prizadeli. “Vse spremembe so posledica prepričanja, da nas Bog kliče kot skupnost, da ustvarimo nove poti in pomagamo ljudem, vsem ljudem, da spoznajo Boga in rastejo v odnosu z njim.” Prav zato Cerkev ne sme biti “klub prepričanih”, ampak prostor tudi za vse, ki imajo vprašanja, dvome in se počutijo izgubljene. “Vsi smo samo učenci, nismo svetniki, nismo v polnosti izoblikovani in popolni, smo samo učenci na poti, ki je Jezus,” to držo ponižnosti in odprtosti za vse opisuje Mahoney.

Ali pri New Roads že vidijo sadove vseh prizadevanj? Kathy O’Leary opaža naslednje: “Ljudje nam pripovedujejo, da se njihova vera poglablja, da razvijajo oseben odnos z Bogom in rastejo v njem s služenjem, s tem, da delijo vero z drugimi, in prek darovanja. Največja sprememba pa je, da začenjamo videti, da so ljudje začeli prepoznavati poslanstvo Cerkve kot lastno poslanstvo; ljudje se nam pridružujejo v prizadevanjih, da bi delali učence in dosegli izgubljene.”

Ko sem prvič obiskala spletno stran New Roads, sem morala prav preveriti, ali gre res za katoliško župnijo in ne za katero od ameriških cerkva, ki se v želji po ugajanju sodobnemu človeku povsem odmaknejo od tradicije in nauka. A ko sem jih bolje spoznala, sem ugotovila, da prav v ničemer ne odstopajo od katoliških temeljev (nauk, liturgija), drugačna je zares samo oblika.

Skrb za lepoto bogoslužja

Po prvi prisrčni dobrodošlici v cerkvi smo mislili, da bomo z lahkoto navezali stike v župniji in hitro postali del skupnosti, pa ni bilo čisto tako, čeprav smo se čutili dobrodošle in bili deležni pomoči, ko smo zanjo prosili (npr. priporočila za varuško). A težave z navezovanjem stikov smo izkušali tudi povsod drugod in sčasoma spoznali, da gre za del splošne kulture.

V luči tega je njihovo načrtno prizadevanje za gostoljubnost še toliko pomembnejše. Največjo vključenost sem doživela, ko sem postala del manjše skupine, v kateri smo ženske delile svoje doživljanje nedeljskih nagovorov in svoje življenje. Tovrstno povezovanje sem doživela kot temeljno za poglabljanje vere pa tudi za resnično doživljanje sprejetosti v skupnosti.

Nagovorilo me je tudi to, da so razmisleku o temeljih in poslanstvu, o viziji, o pomenu dejavnega sodelovanja in o potrebah v župniji namenili kar nekaj nedeljskih nagovorov, prav tako poglobljeno pa so vabili tudi k finančni podpori župniji.

Najmočneje pa se nas je dotaknila skrb za lepoto bogoslužja. Morda so najbolj zgovorne besede mojega sicer neverujočega moža: “Če bom šel kdaj službeno spet v tisti konec, bi si pa res želel tudi k maši k New Roads. Pogrešam tisto glasbo.”

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 15.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.