Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Dva spontana splava in smrt med porodom: “Samo midva sva čutila enako bolečino”

WEB 3 DRUŽINA ŠPITAL
OSEBNI ARHIV
Deli

Življenje zakoncema Anji in Metodu ni prizanašalo s preizkušnjami

Ni bila ljubezen na prvi pogled, a je prijateljstvo preraslo v ljubezen. Anja in Metod Špital iz Velenja imata družinsko podjetje, dva otroka na zemlji in tri v nebesih. Ni bilo vedno lahko, bil je padec, po padcu še en padec … Kaj se je dogajalo, preberite v nadaljevanju.

Anja, kje in kako sta se z Metodom spoznala?
Z Metodom sva se spoznala na Stični mladih. Spoznala naju je moja najboljša prijateljica in Metodova sestrična. Rekla mi je, da ima zame mojega bodočega moža. In takrat si nihče od nas ni mislil, da se bodo njene besede uresničile, ker se med nama z Metodom ni zgodila ljubezen na prvi pogled. Najprej sva bila zares dobra prijatelja. Pozneje pa se je iz tega prijateljstva razvila ljubezen.

Kmalu sta se poročila, ustanovila družinsko podjetje in si želela družino? Koliko otrok sta si želela?
Poročila sva se leta 2010. Lahko bi rekla, da sva živela v svojem mehurčku in lebdela nekaj metrov nad zemljo. Oba sva vedela, da si želiva otrok. Veliko otrok, nisva imela dorečenega števila, zagotovo pa sva vedela, da več kot tri. Metod prihaja iz velike družine in obema je bila ideja o veliki družini imenitna.

WEB 3 ZAKONCA ŠPITAL
URŠKA SLAKONJA | ARS FOTOGRAFIJA

V tistem najinem mehurčku pa nisva pomislila, da obstajajo stvari, ki so večje od naju. V razcvetu recesije je najina ideja o podjetništvu dozorela do te mere, da sva ustanovila svoje podjetje in začela skupno podjetniško pot. Še vedno sama in brez živih otrok.

Prva nosečnost se je končala zaradi spontanega splava v prvem tromesečju, druga konec prvega tromesečja in tretja na dobri polovici nosečnosti, ko sta že razmišljala o oblekicah, vozičku. Kaj se je zgodilo?
Moj največji strah je bil, da ne bom mogla zanositi. Pa sem. Oba se spomniva evforije. Trije bomo. Norela sva od sreče, pa ni trajalo dolgo. Zakrvavela sem še pred prvim pregledom. Ultrazvok je potrdil, da se je otrok poslovil. Šok in žalost. Kako? Zakaj? Nisva poznala nikogar, ki bi se mu to zgodilo in želja po otrocih je postala še večja in močnejša.

Popolnoma enaka zgodba se je zgodila v drugi nosečnosti, le da smo takrat prišli skoraj do konca prvega tromesečja. Pa sva se morala posloviti še od enega življenja. Preiskave, pregledi, vse je bilo v redu in vsi so govorili, da se to zgodi, da sva še mlada.

Vedela sva, da je to res. Da sva še mlada, pa vendar je vsaka beseda zabolela. Midva sva izgubila dva otroka. Midva sva žalovala. Midva sva se izgubljala. In prišla je tretja nosečnost. Tako zaželena. Tako pričakovana. Vse je bilo v najlepšem redu.

Ko je minilo prvo tromesečje, je minil strah in vrnilo se je (za)upanje v to, da nam bo uspelo. Da nama je ta dušica namenjena. Da se bo ta otrok rodil živ in zdrav. Prepustila sva se sanjarjenju o tem, da bomo končno srečna družina.

Kaj se je potem zgodilo?
8. aprila je bila velika noč. Zbudili so me krči in kmalu zatem krvavitev. Jok, solze, strah. Kaj je sedaj to? Takoj sva se odpeljala v porodnišnico in vso pot molila. Otrok pa je brcal tako močno, da sem bila pomirjena. Živ je!

Ultrazvok je pokazal, da otroček živi, a da je vse pripravljeno na porod. Telo je bilo pripravljeno, midva pa ne. Kričalo je iz naju, da vendar naj nekdo nekaj naredi. Val se je rodil in poroda ni preživel.

Po zelo težkem porodu se je Val rodil mrtev. In porodno sobo je napolnila smrtna tišina. V tistem trenutku so besede “umreti od žalosti” dobile smisel. Čutila sva, kako je, če ti od žalosti poči srce.

Takrat nisva bila zmožna na rojstvo Vala gledati tako. Danes pa se zavedava, da ni bilo naključje, da je Val odšel na veliko noč. Ne na veliki petek – dan trpljenja. Zgodilo se je na veliko noč, ko je Njegov sin vstal, je s seboj odnesel najinega Vala. Bi sploh lahko imel še lepše spremstvo?

Izguba otroka je boleča tudi po nekaj letih. Kako pa je to vplivalo na vajin odnos?
Izguba je zares neopisljiva. Z otrokom odide del srca, ki je bil namenjen samo njemu in res nikoli, prav nikoli več ni enako. Vprašanja “zakaj” ne minejo. Kljub temu da si rojstvo mrtvega otroka skušaš osmisliti, se bolečina kot valovanje vrača. Včasih razumsko dojemaš, da je tako pač bilo namenjeno, včasih pa te “butne” ob ostre skale in bolečina zopet zakrvavi. Tolaživa se, da Val živi. Da dokler bova živa midva, bo Val prisoten tudi tukaj in ne bo pozabljen.

ANJA IN METOD ŠPITAL
AnzeKovach

Opora sva bila in sva še, predvsem drug drugemu. Ker samo midva sva čutila enako bolečino. Priznava, da sva v obdobju po Valovem rojstvu “izgubila” veliko prijateljev. Malo sva se zaprla midva, malo oni niso vedeli, kaj reči. Pa smo se izgubili. Veliko ljudi pa je takrat prišlo v najina življenja in so ostali, hvaležna sva jim.

Danes imata dva zdrava, simpatična otročka, Julijo in Jakoba. Kako njima predstavite, da imate še tri člane družine v nebesih?
Nosečnost po Valovem rojstvu je bila težavna. Predvsem psihično, ker je nosečnost terminsko sovpadala z Valovo nosečnostjo. Imela sem enak dan predvidenega poroda. V glavi sem imela kup črnih scenarijev. Dokler se ni rodila Julija, nisva postavila posteljice, niti pripravila oblačilc za odhod iz porodnišnice. Kljub veri in močnemu zaupanju, da ne Bog in ne Val ne bosta dovolila še ene izgube, sva bila v konstantnem strahu in negotovosti.

Z Julijinim rojstvom se nama je zdelo, da smo popolni. Da je to to, kar sva pričakovala in želela. Živ in zdrav otrok. Želja po veliki družni je izpuhtela, nihče od naju ni želel več skozi težavno in naporno nosečnost. Pa se je nenačrtovano, ko je bila Julija stara pol leta, kot čudež “zgodil” še Jakob. Ko si nisva predstavljala, niti načrtovala. Pravi blagoslov. Od takrat naju spremlja misel: “Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.” (Jn 10,10).

Jakob in Julija živita z zavestjo, da imata starejšega bratca v nebesih. Valov rojstni dan sovpada z Julijinim godovnim dnem. Takrat praznujemo oboje, dobita vsak svoj balon in Valovega simbolično vsako leto spustimo v nebo. Doma imamo poličko, kjer imamo Valovo fotografijo, tam gori svečka njemu v spomin. O splavih jima še ne govoriva, ker meniva, da sta še premajhna.

Val vas tam zgoraj ves čas spremlja in, pravite, tudi varuje. Imeli ste prometno nesrečo z Julijo in Jakobom, avto je bil povsem uničen, vi ste bili brez prask. Kaj vam na splošno v življenju pomeni Božje varstvo?
Imeli smo prometno nesrečo, ko je bil Jakob star pol leta, Julija pa dobri dve leti. Peljali smo se na Valov grob. Za volanom sem zaspala in se čelno zaletela v nasproti vozeče se vozilo. Naš avto je “odletel” s ceste, sila trka nas je obrnila na streho avtomobila.

Naključij ni. V vozilu, ki je vozilo za nami, je bil zdravnik, avto za njim pa gasilci. Vsi so bili v trenutku ob nas in nam nudili pomoč. Nihče ni mogel verjeti, da smo vsi čez nekaj ur odšli iz bolnišnice.

Preberite še:
Mamini talenti

Ko smo odhajali, je zdravnik rekel: “Vse najboljše za vaš rojstni dan. Imate angela varuha? Veliko delo je opravil danes.” Takrat smo bili še vsi v šoku, nismo dojeli njegovih besed. Izgubila sva tri otroke. Mogoče pa so ravno v trenutku nesreče bili ob nas naši angeli varuhi.

Nama je vera način življenja. Ne veva, kako bi živela brez tega. Osmisli nama dogodke, dejanja, dneve in preizkušnje. Verjetno se zaradi vere lažje spreva oz. pozneje spraviva. Preveč lepega sva prejela, da bi lahko tajila Njegovo ljubezen. Hvaležna sva mnogim za čudovite zglede, s pomočjo katerih tudi sama gradiva najino življenje.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.