Vprašanje bralca
Starejša gospa mi je postavila vprašanje: Kje so nebesa in kje pekel, v kakšni obliki bomo tam, bomo kot duh ali v telesni obliki, čeprav naši telesni ostanki na zemlji razpadejo? So nebesa in pekel v tem vesolju ali preprosto nekje, na kraju, kjer bo zbranih miljarde duš, česar si z zemeljskimi čuti sploh ne moremo predstavljati? Jurij
Odgovarja: Stanislav Zore, ljubljanski nadškof
Spoštovani gospod Jurij! Vprašanje, ki Vam ga je postavila starejša gospa, že v koncu pove nekaj podobnega, kot apostol Pavel kristjanom v Korintu: “Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo, to nam je Bog razodel po Duhu” (1 Kor 2,9–10).
Dokler živimo v telesu, dojemamo svet in sebe v razsežnostih prostora in časa. Tudi duhovno dimenzijo življenja bolj ali manj doživljamo znotraj prostorsko-časovnih dejavnikov. Zato si tudi postavljamo vprašanje, kje so nebesa in kje pekel pa tudi na kakšen način bivajo nebeščani in na kakšen način pogubljeni.
Preberite še:
Kje ali kaj so nebesa?
Odgovore na ta vprašanja moramo nujno iskati v Svetem pismu, kjer nam Bog v človeških besedah razodeva neizrekljive resnice. Že trpeči Job je vzkliknil: “Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ in se bo poslednji vzdignil nad prah. Še potem, ko bo ta moja koža raztrgana, bom iz svojega mesa gledal Boga” (Job 19,25–26). Živel bo, ker je njegov Odkupitelj živ. Pogreznjen v brezno smrti izpoveduje neomajno vero v življenje, v gledanje Boga.
Jezus o vstajenju in življenju spregovori bolj določno. Marti ob Lazarjevi smrti reče: “Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl” (Jn 11,25–26). Tukaj že lahko zaslutimo, da nebesa niso kraj ali prostor, ampak so življenje v Kristusu in po Kristusu v Očetu. Podobno govori o nebesih tudi zaslužni papež Benedikt XVI.: “Človek je v nebesih tedaj in toliko, kolikor je pri Kristusu, s čimer kraj svoje biti kot človek najde v biti Boga” (Eshatologija, 228). To pa hkrati pomeni tudi “sobivanje z vsemi tistimi, ki skupaj sestavljajo eno samo Kristusovo telo. Nebesa ne poznajo nikakršnega osamljenja; nebesa so občestvo svetih in tako tudi izpolnitev vsega človeškega sožitja” (prav tam, 228–229).
Preberite še:
Deček je očku poslal pismo v nebesa in doživel presenečenje
Biti v nebesih torej ne pomeni biti nekje, ampak živeti v vse predstave presegajočem odnosu z Očetom po Kristusu v Svetem Duhu. Nebesa torej niso prostor, ampak so odnos.
In ker se nam stalno postavlja vprašanje, v kakšnem telesu bomo gledali Boga, spet prisluhnimo Pavlu, ki v pismu Korinčanom, ko govori o vstalem telesu, ponavlja besedo: “spremenjeni”. “Glejte, skrivnost vam povem: vsi ne bomo zaspali, vsi pa bomo spremenjeni, hipoma, kakor bi trenil z očesom” (1 Kor 15,51-52). Ali kakor molimo v spominu za rajne v tretji evharistični molitvi: “… ko bo iz zemlje obudil telesa umrlih in bo naše borno telo naredil podobno svojemu poveličanemu telesu.”
Gospod Jurij, nebesa so torej znotraj in zunaj našega in vseh drugih vesolj. Nebesa so tam, kjer smo v Kristusu zedinjeni z Očetom. Iščimo torej to, “kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici” (Kol 3,1).
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 16.
Preberite še:
Iz nočnih klubov v samostan: “Samo z Gospodom smo lahko resnično ženske”
Preberite še:
Dva spontana splava in smrt med porodom: “Samo midva sva čutila enako bolečino”
Preberite še:
Gospa je jedla sama, nato je k njej pristopil moški in zgodilo se je to …
