Prav bi bilo, če bi podrobno razčlenili molitve, ki jih tako rutinsko izgovarjamo, in premislili, katere vrstice bi morda raje izpustiliVelikokrat na primer katoličani častimo Jezusovo podobo, ki jo je po videnju leta 1931 prejela sv. Favstina Kowalska. Na njej iz Jezusovega usmiljenega srca prihajajo rdeči in beli žarki, z rotečim pogledom pa tudi najbolj zakrknjene grešnike vabi, naj se vrnejo domov k Očetu.
Preberite še:
Kdor bo na nedeljo po veliki noči opravil sveto spoved in prejel obhajilo …
Pod podobo so zapisane besede: Jezus, vate zaupam.
To je čudovit občutek in te besede vedno znova ponavljam, še posebej takrat, ko se znajdem v stiski.
Težava je le, da to ni res.
Od Gospoda želimo točno določene stvari
Ne zaupam vanj. Ne zares. Saj poskušam, toda v resnici si želim prevzeti nadzor. Sama hočem odločati o svojem življenju in (če sem poštena) tudi o življenju vseh ljudi okoli sebe. Od Gospoda si želim točno določene stvari in najraje bi ga pošteno okregala, kadar njegovi načrti in njegova časovnica niso povsem usklajeni z mojimi.
Preberite še:
Zakaj morate biti kljubovalni in neposlušni, da bi lahko dobro molili
Podobno težavo imam pri molitvi: “Zgodi se tvoja volja.” Točno te besede izrečem večkrat na dan, vendar ne mislim resno. V svojih najbolj iskrenih in najodkritejših trenutkih sem si sposobna priznati, kako si želim, da bi Bog soglašal z mojo voljo in jo tudi izpolnjeval. Njegove volje si v resnici ne želim.
Zakaj torej v molitvi izgovarjam besede, ki niso resnične?
Ker si želim, da bi bile.
Molimo, ker si želimo in upamo, da bo
Želim si, da bi mu zaupala, resnično zaupala. Želim si, da takrat, ko gredo stvari resnično narobe, ne bi takoj postala panična ali jezna ali potrta. Želim si, da ne bi vedno tako trmasto vztrajala pri svojem. Zato molim, kar zaenkrat še ni res, in upam, da bo Gospod poskrbel za spremembo, da bo moja volja nekega dne morda spremenila moje občutke.
Preberite še:
“Jezus, objemi me!” Presunljiva molitev devetletnega Manuela, ki je umiral zaradi raka
Kajti navsezadnje občutki sploh niso pomembni; vsaj kar zadeva greh ali krepost. Bog nam ne more ukazati, kako naj se počutimo, ker tega tudi sami ne znamo nadzirati. Ukazuje pa nam, naj izberemo, naj molimo “zgodi se tvoja volja”, naj molimo “Jezus, vate zaupam”, pa ne zato, ker smo povsem zadovoljni z negotovostjo in pomanjkanjem nadzora, temveč zato, ker ga želimo ljubiti bolj, kakor ljubimo sami sebe.
Razčlenimo molitve, ki jih rutinsko izgovarjamo
Ponavljajoča se molitev besed, ki jih ne mislimo resno, sploh ni neiskrena. Prav tako kot ni laž, če ravnamo tako, kot bi si želeli čutiti do naših malčkov, sorodnikov ali boleče počasnih blagajničark. Ko izgovarjamo te molitve, Gospoda vedno znova prosimo, naj naša srca oblikuje po svojem, da bi si želeli tisto, kar si On želi za nas.
Preberite še:
Kako lahko molimo na sprehodu ali ko hodimo po ulici
Prav bi bilo, če bi podrobno razčlenili molitve, ki jih tako rutinsko izgovarjamo, in premislili, katere vrstice bi morda raje izpustili. Morda si v resnici ne želimo, naj nas naši angeli varuhi varujejo in vodijo. Morda si o Bogu ne želimo razmišljati kot o Očetu. Morda nam že sama misel na to, da bi se Bogu zahvaljevali za razvalino svojega življenja, povsem zagreni srce. Ali pa besede, ki jih izgovarjamo pri maši, ponižno priznanje, kako nismo vredni, da Gospod pride k nam; ali prošnja, naj nas Bog reši s svojim križem in vstajenjem.
Naj Bog oblikuje naše srce po svojem
Nekaj lepega je v dejstvu, da te besede, te mojstrske, pesniške, presežne besede poznamo tako dobro, da lahko angelov pozdrav Devici Mariji ponovimo, ne da bi trenili z očesom. Še lepše pa bi bilo, če bi poskusili resnično prisluhniti besedam, ki nam gredo tako zlahka z jezika, besedam, ki nam bodo morda vzele sapo, ko jih bomo prvič resnično slišali.
Preberite še:
Velika noč pomeni dati svoje srce drugemu
V naslednjih dneh posvetite več pozornosti besedam, ki jih izgovarjate v molitvi ali med sveto mašo. V očenašu ali zdravamariji poiščite vrstico, ki po vašem mnenju ne zveni iskreno, ki je v resnici ne mislite prav resno. Nato vzemite le tisto vrstico ‒ “kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom”, ali “trdno sklenem, da se bom poboljšal”, ali “in privedi v nebesa vse duše” – in jo molite, molite s temi besedami, namerno in iskreno, in prosite Boga, naj vaše srce oblikuje po svojem, da boste nekega dne morda mislili povsem resno.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Dva spontana splava in smrt med porodom: “Samo midva sva čutila enako bolečino”
Preberite še:
Nehajte se truditi za popolnost – tu so štiri področja, vrednejša vašega časa
Preberite še:
Kako svoj odnos z Gospodom narediti bolj pristen?
