Živimo v svetu, polnem motenj, zato ne preseneča, da nam med molitvijo misli pogosto odtavajo daleč stran. Čeprav je v današnji kulturi to morda še bolj izrazito, v resnici ni nič novega. Kristjani se že stoletja spopadamo s tavajočimi mislimi med molitvijo.
Preberite še:
Kako se je sčasoma spremenil moj način molitve
Brat Lavrencij, karmeličanski menih iz 17. stoletja, nekemu verniku v zvezi z omenjeno težavo v pismu takole svetuje:
Ničesar novega mi ne pripoveduješ: nisi edini, ki te mučijo tavajoče misli. Naš um izjemno rad tava naokoli … Eden izmed načinov, da se med molitvijo lažje zberemo in umirimo, je tudi ta, da mislim tudi sicer ne dovolimo odtavati prav daleč: ves čas moramo misliti na Boga in ko smo vajeni nanj pogosto misliti, ugotovimo, da lažje umirimo misli med molitvijo ali pa jih vsaj znova prikličemo iz zasanjanosti.
Ne glede na to, kaj počnemo, mislimo na Boga
Za brata Lavrencija je ključnega pomena, da čez dan pogosto pomislimo na Boga ne glede na to, kaj tisti trenutek počnemo. Pomivanje posode, sedenje v pisarni, nakupovanje živil, vse to so priložnosti, ko se po mnenju brata Lavrencija lahko zavedamo Božje navzočnosti. To pomeni, da priznamo Božjo navzočnost okoli sebe, se spomnimo, da je Bog Stvarnik vesolja in da je vedno okoli nas. Če se še tako trudimo, nikoli ne moremo pobegniti pred Bogom, kajti on je vsenavzoč.
Brat Lavrencij je prepričan, da bomo veliko lažje ostali zbrani pri molitvi, če bomo Božjo navzočnost prepoznali tudi takrat, ko ne molimo. To se sicer ne bo zgodilo čez noč in je v resnici kar velik izziv, toda ta rešitev nam lahko prinese trajne rezultate.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Slavni svetnik, ki je morda bil prvi pisatelj na ozemlju današnje Slovenije
Preberite še:
“Žena mi teži!”
Preberite še:
Zabavna dejstva o vzgoji otrok, ki vam jih nihče ne pove
