Ob smrti Jeana Vanierja objavljamo intervju, ki ga je Aleteia z njim opravila ob njegovi 90-letnici, septembra 2018Jean Vanier je ustanovil skupnost Barka, ki med seboj v sožitju povezuje ljudi z motnjami v duševnem razvoju, njihove pomočnike in prostovoljce. V dnevni sobi svojega skromnega doma v kraju Trosly-Breuil v Franciji nam je živahni devetdesetletnik na preprost način razkril svoje radosti in upe za prihodnost.
Nedavno ste praznovali 90. rojstni dan. Kako bi ocenili zadnja leta svojega življenja?
Ko sem dopolnil 75 let, sem se umaknil iz mednarodnega sveta skupnosti Barka, še naprej pa sem potoval po svetu in predaval. Pri 83 sem nenadoma spoznal, da nimam več moči za potovanja. Oktobra lani (2017, op. prev.) sem doživel srčni infarkt.
Danes je moje življenje čudovito. Zjutraj molim in berem. Dvakrat tedensko obedujem v domu in vsak dan 40 minut hodim. Življenje se odvija z neverjetno naglico. Srčni infarkt je bil velik šok … toda naredil mi je uslugo. Zdaj moram biti previden, ker sem bolj krhkega zdravja. Vendar se mi zdi, da mi glava še kar dobro deluje. Zavedam se, da bom vedno šibkejši, pa če mi je to prav ali ne.
Ali vas to ne skrbi?
Moje načelo je, da danes nimam prihodnosti, temveč sem srečen v tem trenutku. V vsakem trenutku. To me ne skrbi. Morda mi bo nekega dne, ko bom telesno povsem oslabel, težko. Trenutno pa imam veliko srečo. Zdi se mi, da naše skupnosti Barka dobro delujejo.
Kdaj natančno ste ugotovili, da je krhkost nekaj nujnega?
Zdi se mi, da se je resnično občutenje krhkosti začelo, ko sem se z Raphaelom in Philippom podal na pustolovščino Barke. Raphael je bolehal za meningitisom in ni mogel govoriti. Philippe je imel encefalitis z ohromljeno nogo … in je preveč govoril. To je bil svet krhkosti. Toda bili smo tako srečni! Radost obeh fantov mi je pomagala, da sem jo našel tudi sam.
V tem opažam dve stvari. Prvič, fanta sta znala poiskati otroka v meni. Zabavali smo se, smejali, prirejali zabave. Pozneje, z njima, sem našel dom, kraj, kjer sem se dobro počutil in kjer sem želel ostati. Raphael in Philippe sta me potrebovala, jaz pa sem potreboval njiju, njuno radost, njun način bivanja.
Srce je ustvarjeno za ljubezen. Če redno obiskuješ določeno osebo, zanjo postaneš odrešenik. Odnos je kraj sreče. Toda včasih je telesno trpljenje preveliko. Ne smemo se pretvarjati, da je vse preprosto. Tudi krhkost potrebuje ljubezen.
Ali lahko krhkost odreši svet?
Krhkost je navzoča, v osrčju sveta. Včasih si jo razlagamo kot strah, negotovost. Včasih naletimo na krhkosti, ki so zelo srhljive. Nekateri ljudje zavračajo sleherno obliko odnosa in ne vemo, kako bi jih privabili vanj. Zato potrebujemo ljudi, ki se jim znajo približati.
Med obiskom Kalkute so me predstavili duševnemu bolniku, ki je ves čas samo kričal. Sestre so se kar skrivale pred njim. S svojimi pomanjkljivimi izkušnjami sem pristopil k njemu, z razprtimi dlanmi. Približal se mi je in svoji roki položil v moji.
Podobno lahko opažamo pri Samarijanki. Jezus se je je dotaknil, ker jo je potreboval. Ko nekdo začne odnos tako, da drugega potrebuje, se odnos spremeni. Če bi Jezus začel pridigati, bi Samarijanka pobegnila. On pa je ponižno pristopil k njej, rekoč: “Potrebujem te.“
Danes je veliko govora o podnebnih spremembah, razprav o evtanaziji … Ali se vam zdi, da smo nekje povsem skrenili s poti?
Da, veliko stvari gre narobe. Zoper to se lahko borimo le tako, da ostanemo zvesti sami sebi. Če smo to, kar smo, postanemo zgled. Edini način, da smo to, kar smo, pa je, če smo zelo človeški. Pridejo obdobja, ko smo potrti. To je del naše stvarnosti. Toda pomembno je, da vsak izmed nas obstane, da je srečen in da lahko vodi druge.
Zelo me preseneča, kako se vedno več ljudi ukvarja z drobnimi stvarmi: želijo si obdelovati svoj vrt, biti človeški po svojih najboljših močeh. Skrbite za svoj vrt, trošite manj elektrike, v svojih družinah ustvarjajte okolje ljubezni … Če želimo, da bi se našemu planetu godilo malo bolje, so pomembne vse te drobne stvari, ki jih lahko opravimo sami. Vsakdo lahko prispeva svoj delež.
Imamo papeža Frančiška, ki je izjemen človek. V njem je lepota, jasnost … Čuti, da se Cerkev mora premakniti. To se mi zdi zelo lepo. Zaveda se, da so ravno najbolj ubogi tisti, ki nas bodo privedli nazaj do bistva, ki je ljubezen.
Ali vsesplošen preobrat lahko obrodi kaj sadu?
Upam, da lahko. Resnica bo pricurljala kot voda in bo počasi naraščala. Vidim ljudi, kako se povezujejo med seboj, da bi skupaj pomagali beguncem ali brezdomcem, ali pa so dejavni v okoljevarstvenih gibanjih. Danes čutimo, da se nekaj premika.
V Barko vedno prihajajo mladi. Imamo čudovite pomočnike. Čutim njihovo željo, da bi pomagali. Včasih smo stregli kavo ubogim. Danes v nekaterih župnijah pripravijo mize, ljudje z ulice pa strežejo. Čeprav so ljudje prestrašeni, vidimo, da se stvari premikajo.
Se ne bojite biti svetnik?
Svetništvo me ne zanima. Zanima me edino to, da bi bil Jezusov prijatelj. Z Njim si želim biti nekje, ne vem natančno, kje. Jezus je ubog, ponižen. Želim si biti z Njim v uboštvu. Vedno v uboštvu. To je edino. Skrivnost je vedno v spuščanju, ne vzpenjanju. V tem, da sprejmemo svojo krhkost.
Nismo vedno to, kar si želimo, tudi z Jezusom ne. Vedno potrebujemo nekoga, kot je Jezus, ki nas bo našel, ko bomo zašli. Nekaj izrednega je, koliko je Jezus sposoben ljubiti.
Največja nevarnost danes je pojav potrebe po uspehu, ki se začne že v šolah. Velika težava je boj med uspehom in sprejemanjem samega sebe, s svojim poslanstvom. Opažamo nekakšno nasprotje med družbo in krščanskim življenjem. Jezus je tako ponižen in tako majhen. Svet je obrnjen na glavo. Evangelij je svet, ki stoji na nogah. To je kopernikanska revolucija.
V čem je skrivnost uspešnega življenja?
Zaupaj vase in prisluhni drobnemu glasu v svojem srcu. Kaj iščeš globoko v sebi? Prisluhni temu, kar sam imenujem notranji glas. Rad imej stvarnost in je ne zavijaj v domišljijo.
Vaše geslo za naslednjih 10 let?
Biti srečen v vsakem trenutku.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
