Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Deloholik in seksoholik z občutkom manjvrednosti. Bog pa je imel zanj drugačen načrt

Fotografija ja simbolična.
Deli

Slekel sem si majico in si na prsi napisal "SI SR*LA?", da bi pritegnil pozornost katere od deklet. Ustavili so me ljudje iz iniciative Przystanek Jezus. Bil sem pijan, povedal sem vse, kar mi je ležalo na srcu, razjokal sem se …

Poljak Mihael (ime je spremenjeno) je delil z nami svojo preteklost, da bi pomagal drugim, ki trpijo podobno, kot je trpel on, oziroma tistim, ki se borijo, tako kot se zdaj bori on. Morda kdo išče le dokaz, da breizhodne situacije ni.

Pojdiva v preteklost – do dne, ko si odšel na festival Pol’and’Rock. Kdaj je bilo to?
Pred letom in pol. S prijatelji smo odšli z avtom.

Kakšen je bil tisti Mihael?
Zlagan. Imel sem veliko mask. Pretvarjal sem se, da sem nekdo, ki nisem. Zelo nesrečen sem bil. To je bilo povezano z nemirom v meni, z uporom, skozi katerega sem šel.

Ali si se takrat zavedal, da se pretvarjaš in upiraš?
Ne. To je bil čas, ko je zame štelo le delo. Zelo veliko sem delal na mestu gradbenega delovodje. Nisem se zavedal, da sem prek tega, kako so me videli drugi, presojal svojo vrednost. Če me je kdo občudoval ali hvalil, je bilo to zame merilo, kdo sem in kako se imam. In obratno – če je bil kdo z mano nezadovoljen, sem si to jemal k srcu in še bolj garal. To me je privedlo do tega, da sem postal deloholik.

Zakaj si hodil na Pol’and’Rock?
Tja sem odhajal zato, da bi imel kam pobegniti. Takrat sem bežal od sebe, od kakršnihkoli razmišljanj o samem sebi. Moj oče je alkoholik, nikoli se v družini nismo pogovarjali o čustvih, npr. o tem, s čim smo zadovoljni. Zato sem vedno čutil, da me podcenjujejo.

Pred kratkim sem odkril, da to izvira iz vzgoje – to nagnjenje, da bi se komu prikupil, da bi bil najboljši – prvi, drugi, tretji. Najboljši, da bi vsi videli. V bistvu pa mi je manjkalo to, da bi sprejel samega sebe. Na Pol’and’Rock smo popivali, malo smo se tudi zakajali, da bi se zadeli. Vendar pa to ni pomagalo. Ko sem bil pijan, je sovraštvo do sebe postalo še bolj očitno.

Por vchal/Shutterstock

Si se kdaj srečal s Cerkvijo?
V otroštvu sem bil ministrant. Potem se je začela faza upiranja, bolj ali manj v srednji šoli. Nehal sem hoditi v cerkev, prebiral sem celo nekakšno črno biblijo, prosil sem, da bi umrl, sovražil sem se prav v vsem. Ob tem so bili še alkohol, trava, spolnost: vse to me je spremljalo v vsem času študija in v prvih letih službe.

Do preobrata je prišlo na festivalu – srečal si ljudi, ki so ti povedali o Jezusu. Ali je bilo to med kakšnim koncertom? Se spominjaš, kdo je takrat igral?
Ne. Koncert me niti ni zanimal, razen da bi pritegnil zanimanje katerega od deklet. Ampak nobenemu ni bilo mar zame, zato sem si slekel majico in na prsi napisal “SI SR*LA?”. Ko sem se sprehajal med ljudmi, so se smejali, jaz pa sem se v svoje veliko zadovoljstvo tudi nasmehnil.

Potem sem se izgubil nekje v bližini stojnice Przystanek Jezusa in spominjam se, da sta me zaustavila neko dekle in fant. Začela sta govoriti z mano. Vprašala sta me, zakaj to delam, ali se počutim srečnega. Bil sem okajen in sem se hitro zmehčal. Zjokal sem se in verjetno povedal vse, kar mi je ležalo na srcu. To je bila nekakšna “spoved”.

Kaj pravijo ti ljudje?
Rekli so, da je vse odvisno od mene. Da me Jezus ljubi, vendar moram to opaziti. Da delam krivico samemu sebi. Šel sem z njima k maši, pogovarjali smo se. Presenetila me je njuna dobrota in to, da sta videti srečna. Spomnim se, da sem nekomu povedal, da bi bil rad tako srečen kot oni. 

Kaj se je zgodilo potem?
Začel sem se zanimati za zdravljenje od seksoholizma. Nehal sem tudi uživati alkohol, začel sem delati na sebi, da bi si bil bliže, začel sem se spraševati, kdo pravzaprav sem. Prišel sem do tega spoznanja: čeprav mi ni oče nikoli povedal, da me ima rad, to ne pomeni, da nisem nič vreden. Začel sem si to urejati v glavi in še vedno urejam.

Rast občutka vrednosti je šla vštric z uravnovešanjem poklicnega in zasebnega življenja?
Tako je. Prej sem zelo veliko delal in sploh nisem imel časa zase. Ko sem zamenjal službo, je prišlo do zasuka. Domov sem začel hoditi ob petih popoldne. Včasih sem ostajal v službi do osmih, devetih zvečer. Nisem bil pri volji hoditi domov, da se ne bi bilo treba ukvarjati s tem, kako ravnati s časom, kaj storiti, da ne bi imel skušnjav. Zdaj imam čas za nogomet, delavnice, izobraževanje, tečaj, za sestavljanke …

Tako zares začenjaš živeti?
Začenjam svoje življenje in imam stik s samim seboj. Začenjam se zavedati, da sem lahko sam s sabo in se ne sekiram, ampak sem zadovoljen in ponosen nase. Začel sem tudi moliti zjutraj in zvečer.

In odnosi? Kaj se je spremenilo pri njih? So ljudje okoli tebe opazili na tebi kakšno spremembo?
Odnos z mojim dekletom je bil v obojestranski odvisnosti prek spolnosti. Ko sem že začel abstinirati, sva bila oba precej nezadovoljna. Spoznala sva, da škodujeva eden drugemu, zato sva se razšla. Znance je pozitivno presenetila sprememba na meni, ko sem se začenjal znova pojavljati na srečanjih, se pogovarjati, spraševati po novicah …

Prej si se znancem izogibal?
Izogibal sem se jim in bil tako … ponarejen, vesel le na videz. Varal sem, lagal, nakladal sem, na primer, da se počutim odlično, da mi je v življenju odpiljeno dobro.

Kaj ti pomaga znova graditi odnose?
Hodim na super predavanja o občutenju ravnovesja in psihičnega samonadzora, kjer osebe iz različnih družin, odrasli otroci alkoholikov oz. invalidov, začenjajo govoriti o zdravih medčloveških odnosih. O tem, česar niso izkusili, česar se niso naučili graditi.

Tam se podobno kot v mali šoli predava, na čem so utemeljeni odnosi, kako se jih gradi in za kaj uporablja. Vendar pa tudi o tem, kako se spopasti s stresom, kje dobiti energijo, kako ravnati s prostim časom, kako si je treba odpočiti in ostati čil.

Govoril si o dekletu, o znancih. Kaj pa odnos z Očetom? Imaš občutek, da je takrat on na Pol’and’Rocku pripeljal na tvojo pot ljudi, ki so ti povedali o Jezusu?
V to sem prepričan. Mislim celo, da brez njegove pomoči ne bi moglo priti do tega. Če ne bi bilo teh ljudi s čistim srcem, ki so v meni videli človeka kljub lupini, ki me je obdala, si sam sebi ne bi mogel pomagati.

Zdaj v molitvi pravim, da sem Božji otrok in se tako tudi počutim. To me dela tako žlahtnega, da sem ustvarjen po Božji podobi in vzoru, tako da ne morem biti nekakšen slab vzor (smeh). 

Ali gledaš v prihodnost z upanjem?
Ja, z upanjem in razumevanjem, da je v moji glavi ključ do tega, da bi se počutil srečnega. Da zunanji pogoji niso pomembni, ampak le to, kako bom sprejemal dano situacijo in svet okoli sebe.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Miha Rus.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.