Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Pisanje na roko je v nevarnosti, da izgine

SHUTTERSTOCK
Deli

Pisanje na roko ni samo nostalgičen spomin. Pomembno spodbudi razvoj različnih centrov v otrokovih možganih, ki jih potrebuje za uspešno delo v šoli

V šoli se v zadnjem desetletju vse manj poudarja natančnost pri rokopisu, lepopis je stvar preteklosti. Tipkanje z veliko hitrostjo zamenjuje ročno pisanje, otroci se učijo pisati tiskane črke pred pisanimi, kot da se pričakuje, da se bodo najprej srečali s tipkovnico.

Tiskane črke imajo vsekakor svoje prednosti: so bolj pregledne, lažje čitljive in hitreje jih lahko shranjujemo in obdelujemo. Iz vseh teh razlogov si mnogi učenci in študentje delajo zapiske samo še na računalnik. Tudi nalog ne oddajajo več v rokopisu, temveč natisnjene. Izvor tega je gotovo v prevladovanju digitalne tehnologije.

Vse odkar obstajajo knjige in pisava, je tehnološki napredek zagotovo pomembno vplival na razvoj in dostopnost, s prenosnimi računalniki pa dokumente shranjujemo zgolj še digitalno. Zadnjih deset let, odkar so na trgu pametni telefoni, poteka vsa komunikacija v glavnem prek esemesov in socialnih omrežij.

Ob vseh prednostih natisnjene besede (razločnost, hitrost, shranjevanje, oblikovanje besedila itd.) se rokopis zdi zastarel in neuporaben. Posledice so različne. Prvi vpliv je skorajšnje “izumrtje” pisanja pisem. Otroci še Miklavžu pošljejo elektronsko sporočilo. Dolga ljubezenska pisma so zamenjali esemesi s čustvenčki (emotikoni). Žal utilitarizem vidi zgolj kratkoročne prednosti digitalizacije in ji daje prednost.

Izguba bistroumnosti in fine motorike

Rokopis in vaje iz lepopisa počasi izginjajo, s tem pa izginja tudi spretnost roke, fina motorika in mišična sposobnost ne samo za pisanje, ampak tudi za natančne gibe, kot so držanje pincete, uporaba klešč, izvijača ali šivanje. Mnogo otrok se igra z modernimi igračami, ki razen lego kock ne urijo roke za vse te spretnosti. S tem se drastično zmanjšuje sposobnost roke, ki jo potrebuje dober kirurg, glasbenik ali kipar.

LIST
Shutterstock-Gladskikh Tatiana

Kaj pravi nevroznanost?

Nevroznanost skupaj s sorodnimi znanostmi poudarja neizpodbitno vrednost pisanja na roke v primerjavi s tipkanjem. Španski poljudnoznanstveni medij Aceprensa je na primer objavil, da se pri pisanju vključi 12 možganskih centrov in sodeluje 30 mišic. Ustvarja se mišični spomin. Tako otroci, ki večino prostega časa preživijo pred zasloni, z veliko težavo sledijo učenju.

Otroci vedno težje držijo svinčnik, roka težko sledi temu, kar ji naročajo možgani. Motorična nespretnost gre vse dlje. To privede do disgrafije – težave s pisanjem, ki jo marsikje zamenjuje tipkovnica, program pa popravlja pravopisne napake, ki se jih otrok niti ne zaveda.

Vračanje pisanja na roke

Ni še vse izgubljeno. V šoli so postali pozorni na vse večje težave otrok s pozornostjo, na učence, ki se zelo težko zberejo za reševanje ene naloge, na pomanjkanje delovnih navad za zahtevnejše naloge ter pogosto raztresenost, ki onemogoča kakovost učnega procesa.

WRITING
PIXABAY

Ponuja se rešitev: vrnitev k ročnemu pisanju. Za pisanje lepih pisanih črk je potrebna natančnost, koncentracija, vztrajnost in samokontrola. Potrebno je podkrepiti usmerjeno pozornost in občutljivost na podrobnosti pri igri, koordinacijo med roko in očmi, uporabo bogatega besednega zaklada, skrbeti za pravopis. Vse to bo pripeljalo tudi do pestrejših možganskih povezav.

Namen ni, da bi zavračali tipkanje in uporabnost digitalnih sredstev.  Trudimo se za to, da bi se otroci srečali s tehnologijo šele potem, ko bi že osvojili spretnosti pisanja in branja, na primer v srednji šoli.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katja Tušek.

Preberite še:
“Se zgodi”
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.