Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Prva Slovenca na strehi sveta: Trepljala sva se in malo pojokcala

ARHIV ANDREJA ŠTREMFLJA
Deli

Današnji dan je z velikimi črkami vpisan v slovensko zgodovino

Zgodilo se je na današnji dan pred natanko 40 leti. Ura je bila 13.51 po lokalnem času, ko sta Andrej Štremfelj in žal že pokojni Nejc Zaplotnik stopila na Everest, z 8.848 metri najvišjo goro sveta. Alpinista sta bila del 25-članske jugoslovanske odprave, ki so jo v veliki večini sestavljali Slovenci, vodil pa jo je Tone Škarja.

Zmagoslavje na vrhu je bilo predvsem zelo kratko, ker so ga hitro nadomestile skrbi, kje in kako dol, se po navedbah Planinske zveze Slovenije spominja Štremfelj: “Seveda je srce ob prihodu na vrh zaigralo, trepljala sva se in malo pojokcala ter poklicala v bazo. Huronsko vpitje iz vseh taborov je povedalo vse o kolektivnem duhu. Na vrh sva prišla za vse in odpravo odrešila strahu pred neuspehom. V smislu, da nas je bilo strah, da bi bili vsi napori zaman.”

Bilo nas je petindvajset plezalcev, prav toliko višinskih nosačev in dvajset ton opreme. Flanelasta srajca, navaden pulover, pumparice, doma spletene rokavice in nogavice. Uvozili smo le dereze in cepine ter goretex material, iz katerega so nam sešili oblačila. Ob taki opremi se lahko danes samo držim za glavo.

Omahnil je v smrt

Nekaterim članom odprave je podvig uspel v naslednjih dneh. Drugi niso imeli te sreče bodisi zaradi ozeblin bodisi zaradi tehničnih težav. Štremfljevemu bratu Marku, s katerim sta skupaj preplezala ogromno smeri, je na primer odpovedal ventil na kisikovi bombi.

Zgodila se je tudi tragedija. Vodja šerp, Nepalec Ang Phu, je med sestopom omahnil v smrt. Andrej in Nejc sta svoj uspešni vzpon posvetila tudi vsem tistim, ki jim to ni bilo dano. Pristnega veselja pa zaradi vseh naštetih bridkih novic ni bilo veliko.

18 Slovencev na Everestu

Na 8.848 metrov visoki vrh se je do danes povzpelo 18 Slovencev, ki imamo na Everest tri različne preplezane smeri, od tega eno prvenstveno smer, ženski vzpon, vzpon brez uporabe dodatnega kisika in prvi smučarski spust z vrha, kar Slovenijo uvršča v sam vrh himalajskih velesil.

Pol ure dnevno za Sveto pismo

Leta 1990 se je Andrej na Everest povzpel tudi s svojo ženo Marijo. Tako sta postala prvi zakonski par na svetu, ki jima je to uspelo. Soproga večkrat pove, da se je njeno iskanje Boga začelo v kalifornijski steni El Capitan, kjer sta se znašla na robu preživetja.

JOŽE POTRPIN

“Po El Capitanu je Marija najprej zašla v new age. Postala je nemogoča; najin odnos se je začel vidno krhati. Potem se je na povabilo sorodnika udeležila srečanja Prenove v Duhu. Doma smo se nekaj časa še malo norčevali, da ima mati spet novo sekto, a stanje se je začelo vidno popravljati. Nekoč nas je prepričala, da smo šli k molitveni skupini tudi jaz in otroci. Slavljenje z dviganjem rok se nam je najprej zdelo strašno čudno. Vse drugo pa je bilo super: pesmi, razlaga Svetega pisma, predavanje. Na začetku sem sedel v kot in samo opazoval, potem pa te počasi prevzame Duh, ki je pri slavljenju res navzoč. Tako smo v molitveni skupini ostali vsi,” se v intervjuju za Družino ‒ celotnega najdete tukaj ‒ spominja Andrej.

Gre za vsakodnevno prizadevanje: “‘Duhovni Everest’ še zdaleč ni osvojen, zdaj sem nekje na dveh tretjinah ali še toliko ne. (smeh) Trudimo se. Tamle vidite en kup Svetih pisem: vsak ima svoje, da si lahko kaj podčrta. Vsi trije, kar nas je zdaj še doma, si vzamemo vsak dan pol ure za branje.”

“Nikoli se nisem lotil nemogočih podvigov”

Štremfelj klicu gora ni sledil lahkomiselno, ampak vselej s premislekom, tehtanjem in temeljito presojo. Še kako dobro se je zavedal, da ga doma čakajo žena in troje otrok.

VID PONIKVAR | SPORTIDA

“Kar nekaj družin poznam, ki so ostale brez moža in očeta, sinov. Tega svojim res nisem hotel narediti. Nikoli se nisem lotil nemogočih podvigov. Tudi obrnil sem se, kadar sem presodil, da je res prenevarno, pretežko, prezahtevno. Pa sem bil ponavadi zadnji, ki je še hotel vztrajati, a ko je bilo dovolj, je bilo dovolj. Tako v južni steni Anapurne nismo prišli niti 7.000 metrov visoko. Na Lotse Šaru smo odnehali in na K2. Po drugi strani pa, koliko otrok danes ostane brez očeta zaradi ločitve! Pa je ločitev postala kar nekaj vsakdanjega; nanjo gleda z neodobravanjem veliko manj ljudi kot na ukvarjanje z nevarnimi športi,” razmišlja prejemnik zlatega cepina, najžlahtnejše nagrade v svetu alpinizma.

Med Potočko zijalko in letalom

Po drugi strani pa je povsem jasno, da brez vsaj malo tveganja ni niti napredka: “Marija velikokrat reče, da če ne bi bilo ljudi, ki so pripravljeni tvegati, bi bili še vedno v Potočki zijalki. Tudi Edvardu Rusjanu, ki je letal z letalom in se potem smrtno ponesrečil, so vsi govorili: ‘Norec! Kaj ti je tega treba?’ A danes se tudi zaradi njega lahko vsak dan vozimo z letalom.”

Z Marijo se dobro razumeva. Ni pa to samoumevno. Za odnos se je treba kar potruditi. Kdaj požreti kakšen svoj prav in ego, se malo spremeniti, prisluhniti partnerju, se kdaj umakniti, če ima slab dan. To je obojestransko. Nimaš nujno vedno ti prav. Ni ene absolutne resnice. Moraš poskušati in pogledati še iz drugega zornega kota. V zakonu je pač treba včasih malo potrpeti, včasih tudi veliko potrpeti. Splača se.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.