Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

“Slušni aparat je kot invalidski voziček. Lahko se premikaš, ne moreš pa teči” 

WEB 3 KARMEN SMODIŠ
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli

Karmen Smodiš je ilustratorka in slikarka. Njene ilustracije in karikature bogatijo Družino in Našo družino že več kot desetletje, še dlje pa Karmen sodeluje z otroško revijo Mavrica

Iz njenih del je čutiti osebno vero pa tudi radoživi značaj. Je žena Družininega novinarja Karla Smodiša in mama petih otrok, ki so stari od 10 do 22 let. Živijo v Prekmurju, vendar se štejejo za Prleke. V zadnjih letih se sooča s pešanjem sluha, ima ga le še okoli 15 odstotkov.

Kdaj in kako ste opazili, da vse slabše slišite?
Na prvi pregled sem šla pred petimi leti, ker so me doma opozorili, da večkrat vprašam, ali lahko ponovijo, kar so rekli. Ali sama nisem opazila, da slabše slišim? Morda raje nisem hotela razmišljati o tem. In ko mi je zdravnik rekel, da bi bila že lahko dobila aparat, sem zelo hecno reagirala: rekla sem, da bi raje delala vaje za ušesa – kot lahko nekateri, ki slabo vidijo, delajo vaje za izboljšanje vida. To seveda ni mogoče.

Dali so mi eno leto za razmislek, nato so me spet naročili na pregled. V tem času pa sem že prišla do točke, ko sem na vsak način hotela slišati. In me je jezilo, da nisem slišala. Rekla sem si, da ni takega aparata, da ga ne bi nosila, ker hočem slišati!

Ste v tem letu opazili, da vam sluh peša?
Sluh zelo hitro izgubljam. Možgani po nekaterih raziskavah potrebujejo 12 tednov, da se prilagodijo na nov zvok. Ker izgubim približno procent sluha na mesec, se moji možgani ne utegnejo prilagajati tem spremembam. Stres za možgane je bil precej velik. Nekateri so govorili, da sem to kar dobro prenesla.

Mogoče sem imela srečo, da sem imela prave ljudi ob sebi, da sem to laže sprejemala. Vsem, ki izgubljajo sluh, toplo polagam na srce, da obiščejo društvo gluhih in naglušnih. Meni so zelo veliko pomagali! Seznanjali so me tudi s tem, kaj me čaka z vse večjo izgubo sluha. Pomembno je, da sem se srečala z ljudmi, ki so imeli enake izkušnje.

Ali zdravniki predvidevajo, da boste sluh povsem izgubili?
S tem vprašanjem se po tihem ukvarjam, ampak se z njim ne želim soočiti. Imam namreč upanje in s tem upanjem hodim od zdravnika do zdravnika, delamo preiskave … In to upanje je potrebno za vsakodnevno funkcioniranje. Nekdo mi je zelo neposredno rekel, naj se kar sprijaznim, da bom izgubila sluh – takšen udarec je bil zame povsem nesprejemljiv. Je pa res, da se počasi na to misel navajam. Ker vsakokrat, ko grem k zdravniku, tudi če je to zelo cenjen zdravnik, mi pove, da se tega ne da pozdraviti, in mi pokaže grafe, koliko sluha mi je še ostalo.

Kaj je za vas sluh?
Sluh je zame življenje. Vedno sem bila del življenja svojih otrok, naj so bili veseli ali žalostni dnevi, vedno sem jih slišala, kaj so govorili. Zdaj pa sedim z njimi pri mizi, pa ne slišim, kaj govorijo. Tudi če uporabljam aparate, mi morajo povedati naravnost v obraz, da si pomagam še z branjem ustnic. Ne moreš pričakovati, da ti bo nekdo kar nenehno prevajal. Ali na prireditvah, rojstnih dnevih.

Rada klepetam, se srečujem z ljudmi. V družbi ne zmorem slediti pogovoru, sledim lahko samo tistemu, ki govori meni. Dva metra stran nekdo pove šalo in se vsi zasmejejo – veš, kako je ob tem meni? Šala! Ko delam karikature! In tudi če se nočem počutiti izključeno, se počutim tako.

Drži, da če se ti en čut umakne, se ti drugi izostrijo. Že sedaj čutim, da se mi je izostril tip, pa mogoče pozornost.

Želela bi si, da bi v cerkvi duhovniki in bralci beril razločno govorili, saj se mi je že večkrat zgodilo, da pri maši nisem slišala ničesar. Pa tudi da bi bile v cerkvah nameščene slušne zanke, ki uporabnikom slušnih aparatov olajšajo razumevanje, saj preprečujejo odmev, šumenje …

WEB 3 KARMEN SMODIŠ
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Radi imate tudi glasbo.
Ko slikam, vedno poslušam glasbo. Moje ime pomeni pesem! Imam srečo, da imam aparat, s katerim si pomagam, da z njim slišim glasbo neposredno v aparatih. To je neke vrste tolažba. Ne vem, kako dolgo jo bom še slišala. Saj nihče ne ve za čas, kdaj se bo izteklo življenje … Ampak v vsaki glasbi zdaj veliko bolj uživam. Da jo lahko še slišim, je zame dar. Včasih se med slikanjem kar ustavim in poslušam.

Kako se soočate z vsem tem?
Vem, da bom morala še veliko narediti za to, da bom sprejela spremembe, in bom hvaležna, da sem lahko prisotna, da vidim svoje bližnje, da berem z obraza, ali so veseli ali žalostni. Zdaj mi kdo reče, naj se ne sekiram, ker je 80 odstotkov govorjenja balast. Jaz moram najprej slišati, o čem govorijo, da se lahko odločim, da je res balast. Če pa ne slišiš, se ukvarjaš samo še s tem, kaj je bilo, kaj so rekli. Čeprav je morda res bilo nekaj brezveznega. To je tisto! To je življenje, da si del skupnosti, da si del dogajanja. Če pa stopiš nazaj, se v bistvu zapreš, o tem sem veliko brala in tudi doživela. Tega si ne želim.

Kako ob tem doživljate Boga?
Hočem ga slišati. Kaj ni to zanimivo, izgubljam sluh, pa ga hočem slišati? Rada bi slišala, kaj mi hoče povedati. Zakaj komunicira z mano na tak način? Če ve, koliko mi pomeni glasba, pa me je poslal na pot tišine. Po drugi strani se moj odnos z Bogom poglablja prav zaradi tega iskanja. Na marsikatero vprašanje mi je že odgovoril. V Svetem pismu sem poiskala odlomke, kjer so omenjeni gluhi. Ugotavljam, da je sporočilo mogoče še globlje, kot se zdi na začetku. Gre za notranji posluh.

V prihodnosti bom morala več energije usmeriti v notranje poslušanje. Zdi se mi, da me pošilja na pot med gluhe in naglušne. Hočem predvsem razbiti kakšen tabu, ki je še prisoten med ljudmi. Umetnost je način, ki mogoče bolj neagresivno sporoča o drugačnosti. O potrebah, o stiskah, o željah. Pa tudi o veselju, ki je v svetu gluhih in naglušnih. Če Bog to hoče, potem bom morala delati na tem.

WEB 3 KARMEN SMODIŠ
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Kako so otroci doživeli spremembo v vaši družini?
To res ni sprememba samo za tistega, ki sluh izgubi, je sprememba za vse. Vidim, da gredo skozi faze sprejemanja. Tudi če o tem ne govorijo, jih jaz občutim, vidim. Res je, če se ti en čut umakne, se ti drugi izostrijo. Že sedaj čutim, da se mi je izostril tip, pa mogoče pozornost. Tudi če besed ne ujamem točno, ujamem razpoloženje na obrazu. Videla sem že, da so bili tudi jezni. Razumela sem jih, ker je naglušnost tudi mene jezila. Jaz sem hotela slišati, oni pa morda rečejo, da hočejo nazaj mamo, ki sliši.

Prišlo je obdobje “eh, nič”. “Kaj si vprašal?” “Eh, nič.” Ravno so povedali celo štorijo, pa jim rečem, naj ponovijo. Tega se naveličajo. Prilagoditi morajo glasnost: zjutraj, ko še nimam aparatov, mi morajo kakšno stvar reči čisto na uho, ko pa si dam aparat v ušesa, me hrup, kričanje ali žvižganje zelo motijo. Ampak to zahteva energijo, seveda je lažje kričati iz sobe.

So pa tudi trenutki, ko mi izkažejo posebno pozornost. Tako zelo sem hvaležna, ko so pozorni na to, da sem informirana, da sem del utripa. Razumem, da ne gre vedno, sem pa zelo hvaležna, ko to dobim.

Kako naglušnost sprejema širša okolica?
Pomemben trenutek zame je bil, ko sem se nehala delati normalno. Naglušnost je nevidna invalidnost, zato moram v knjižnici, na pošti ali v trgovini najprej povedati, da sem naglušna, naj govorijo k meni, da bom slišala. Imam zelo dobre izkušnje z vsemi, jaz pa sem morala sprejeti to, da najprej izrečem ta stavek.

Slušni aparat ne pomeni, da bo oseba, ki ga nosi, normalno slišala naprej. Ne gre tako. Slušni aparat je to, kar je invalidski voziček za tistega, ki ne more hoditi. Lahko se premika in pride do točke A, B … Ampak teči pa ne more več. Tako lahko tudi jaz slišim, komuniciram, ampak tako, kot sem nekoč slišala, ne bom nikoli več. Tudi če bi imela najboljši aparat in bi šla v opero, v operi ne bi mogla več uživati tako, kot sem prej.

 

 

Prispevek je bil v celoti objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.