Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Ko spolnost v zakonu postane le še breme …

COUPLE
Shutterstock-Versta
Deli

Najin zakon in spolno življenje: kakšno breme je to postalo po tem, ko sem v štirih letih rodila tri otroke!

Ko sem se pred 26 leti poročila, sem pomislila, kakšno priložnost imam, da naredim nekaj velikega za Boga. Moj mož je bil res odličen moški in razmišljala sva, kako bova skupaj ustvarila veliko družino, s katero bi bili super ekipa.

Tako sem se takoj posvetila delu, da bi doma ustvarila družini prijazno okolje. Iskala sem novo službo, učila sem se hišnih opravil, kuhanja in ja – del tega je bila tudi spolnost, ki pa je zame, žal, postala zadnje dejanje v dnevu, preden sem utrujena padla v posteljo. Moj resnični cilj dneva je bil naspati se.

Ko sem nato v naslednjih štirih letih rodila tri otroke, sem imela spolnosti dovolj in iskala sem način, kako bi jo omejila na minimum. Zaradi utrujenosti na eni strani in strahu, da bi znova zanosila, na drugi, se mi ni dalo več.

Edini način, da sem zadovoljila svojega moža, je bila odpoved mojemu užitku in v vsakem primeru uporaba kontracepcije. V prvih letih sem poskusila uporabljati naravne metode, vendar moj mož ni pretirano sodeloval. Pravzaprav sploh ni sodeloval. “To je stvar za ženske!”

V tistem času sama nisem uspela biti dosledna niti v tem, da bi naredila natančen seznam za v trgovino, kaj šele, da bi štela plodne ali neplodne dneve! Prava katastrofa. Tako se je začelo desetletno obdobje spolnega življenja, ki je bilo zgolj tehnično podprto: našla sva način, kako preživeti.

Duhovna dimenzija in zvestoba Bogu

Kljub temu, da sva izgnala Boga iz najine zakonske postelje, sva mu ostala zvesta v najinih življenjih. Če se ozrem nazaj, jasno vidim, kako nam je On v svoji Ljubezni do nas ostal zvest. Tudi v moji stiski mi je prišel naproti, saj sem si vse od prvega poroda, ko sem rodila dečka, zelo želela deklico.

Z mojimi tremi energičnimi dečki sem se počutila zapuščena in sama. Veliko ljudi me je tolažilo, rekoč: “Naslednja bo pa deklica.” Kljub tem mojim občutkom in neizpolnjenim hrepenenjem, so med štirimi stenami našega družinskega življenja počasi najini fantje postali nežen Božji pogled na nas. Moje srce se je počasi umirjalo in ogrelo. Ko sem rodila četrtega dečka, smo vsi jokali od sreče. Tako je Bog ozdravil moja hrepenenja.

Spolnost kot zakonska dolžnost

Želim biti popolnoma iskrena. Takrat je bila zame spolnost bolj ali manj zakonska dolžnost. Dejanje kot tako je med nama sicer res prispevalo k povezanosti, vendar sem še vseeno bila prepričana, da je užitek v spolnosti nekaj, kar je namenjeno zgolj moškim. Ampak … ali ni bilo rečeno, da je spolnost nekaj fantastičnega?

Po pravici povedano, v tistem obdobju niti moj mož ni bil pretirano srečen. In to je trajalo več kot deset let. Videl je, da nisem preveč pri stvari, da me spolnost ne prevzame in to za njegovo moškost ni bilo ne dobro ne koristno. Torej: kje sva ga polomila? Resničnost je v tem, da Boga nisva povabila, da bi postal del najinega intimnega življenja.

Poročno darilo

Na dan najine poroke je bila intimna združitev v spolnem aktu Njegovo poročno darilo za naju. In sva ga odprla, ne da bi Ga povprašala za nasvet. Ko moški ljubi žensko, ga ne more zadovoljiti zgolj njegov lastni užitek. Tako bi bil tat, ki krade v temni noči, in ne ljubimec, ne mož.

Po tistem dolgem desetletnem obdobju stagnacije se nama je zgodilo nenadno duhovno prebujenje in molitveno življenje, ki naju je prevzelo. To se je zgodilo najprej mojemu možu, nato pa še meni. V tem duhu sva se udeležila tedenskega seminarja o teologiji telesa Janeza Pavla II. in prav to je bil začetek odkrivanja nove poti združitve.

Spomnim se, kako sem po tisti izkušnji nekega dne v svoje roke vzela roke svojega moža. Začela sem se zavedati, da je različnost med nama ključ za najino povezanost.

Tako sem, namesto da bi se pritoževala nad vsemi njegovimi omejenostmi, razmišljala o tem, kaj vse so njegove roke naredila za najin zakon, za najine otroke … ko jih je metal v zrak in jih vedno znova – na srečo – tudi ujel, kolikokrat so v velikih količinah skuhale okusno riževo jed, kolikokrat so po 1.800 kilometrov držale volan, ko smo se prek vse Evrope vozili na Irsko, ne da bi potarnal o utrujenosti.

Vse to zame, za naju, za nas. In jokala sem. Počasi je odnos in vse okrog naju postalo tako intimno in polno smisla. To spoznanje me je pripeljalo do tega, da sem moža bolje spoznala in resnično povabila Boga, da najino poznanstvo blagoslovi. Taka močna vez lahko pripelje do zadovoljujočega spolnega življenja. Brez tega pa je vsakršno prizadevanje ali užitek na področju spolnosti zaman oz. je kratkotrajen.

Tudi besede so del intimne povezanosti

Nekoč nama je najin prijatelj rekel: “Beseda rešuje družino.” Torej, da bi nas beseda rešila, je treba besede izreči, jih podeliti z drugim in zaupati, da jih bo zakonec sprejel kot nekaj dragocenega. In če je potrebno, tudi odpuščati.

Te besede bodo povezale najine misli, najini duši, najini telesi. Včasih so bile te besede preprosta zahvala Bogu drug za drugega.

Spolnost, živeta znotraj zakona, je resnično prečudovit dar – tudi in predvsem za žensko

Po vsem tem sem nenadoma začela razumeti, kako močno Cerkev ljubi ženske in da Bog želi, da smo v polnosti del daru intime in užitka. Saj smo vendar temeljne sodelavke pri ustvarjanju življenja in v spolnosti ne moremo biti na drugem mestu.

Nasprotno! Med tem ko ima v spolnosti moški le en trenutek užitka, jih imamo me več. To je, kot da bi nas vetrič večnosti večkrat ponesel med zvezde, da bi se jih dotaknile. Včasih to jemljem kot zameno za porodne bolečine.

Če je torej spolni akt dajanje in sprejemanje delčka nas samih, lahko ves naš dan postane kot spolni akt. Ves naš dan lahko postane pesem, Visoka pesem, tango s popolnoma usklajenimi koraki.

Razdajanje

Čez dan se od ženske velikokrat kaj pričakuje, ženska se ves čas razdaja. Zato pa se v trenutkih intime od moža pričakuje, da je herojski v radodarnosti. Čista spolnost je, kot bi se povzpeli na vrh gore in od tam uzrli vse stvarstvo v njegovi slavi.

Moški je tisti, ki mora žensko privesti na vrh gore in je ne pustiti ob vznožju. Ko ženska enkrat izkusi, da lahko svojemu moškemu zaupa, se lahko končno prepusti. Prepuščanje je sad zaupanja, ki se gradi v potrpežljivosti ljubezni vsakdanjega življenja.

Ko sva se takole držala za roke na vrhu gore, sva resnično odprla najino poročno darilo, ki je bilo veliko lepše, kot sem si ga lahko predstavljala. In to sva storila mnogokrat. To je bilo presenečenje, ki ga je Bog pripravil za naju na najin poročni dan.

In zasluga je Njegova: On je tisti, ki v nas dela velike reči.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Nataša Rupena.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Monte di Venere
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več